Zavesten in uglašen odziv staršev na vzgojne situacije

0
103
Otroci in vzgojne situacije

Starševstvo je ena najzahtevnejših vlog v življenju, na katero se težko v polnosti pripravimo. Razvija se sproti in zori iz dneva v dan.

Pri vzgojnih situacijah je pomembno, da najprej začutimo sebe, se pomirimo in se iz te pozicije uglasimo in odzovemo na otroka. Na strani staršev je odgovornost, da naredimo korak ali spremembo k sočutnemu odnosu in vzgoji, ki izhaja iz naše povezanosti in čustvenega stika s samim seboj. Poleg ljubezni, rahločutnosti, povezanosti in usmerjanja, otrok od starša potrebuje tudi jasne meje, ki so postavljene na sočuten način. Meje je dobro upoštevati čim bolj dosledno, vendar je pomembno razvijati tudi občutek za prožnost in določene prilagoditve glede na situacijo.

Raziskovanje svojega doživljanja nam pomaga pri odzivih v vzgojnih situacijah

Po navadi se vzgojnih situacij, konfliktov in dilem, ki se dogajajo na dnevni ravni z otroki, ne da vnaprej natančno predvideti. Tako so naši odzivi pogosto nezavedni in v skladu z vzorci, ki so nam domači. Starševstvo je ena najzahtevnejših vlog v življenju, na katero se težko v polnosti pripravimo. Starševstvo se razvija sproti in zori iz dneva v dan – na način, da starši pri sebi raziskujemo, kaj sproža v nas neka situacija oziroma dejanje otroka. Če zmoremo ozavestiti naše odzive, začutiti, katero čustvo in občutke v nas določeno otrokovo dejanje vzbudi, s katerimi spomini in izkušnjami se poveže, bolje razumemo sebe in se posledično tudi lažje pomirimo. To je pomembna faza in hkrati kakovostna vstopna točka za reševanje vzgojnih situacij z otrokom. Naš stik in pomirjenost s sabo v otroku vzbudi več občutka varnosti in zaupanja in mu odpre priložnost, da svoje neprijetne občutke tudi sam lažje prepozna in se jih ob nas uči ubesediti. Čustvena zrelost zori postopno in je odvisna tudi od otrokove starosti: malček svoje občutke težje prepozna, regulira in potrebuje več podpore ter stabilnosti pri tem, 10-letnik ima za to npr. že več kapacitet.

Gre torej za zavestno delo na sebi, raziskovanje in predelovanje vzorcev, ki so zapisani v našem telesu, kar je lahko dolgotrajen proces. V danem trenutku, pa lahko vedno svojo pozornost obrnemo na svoje telo, na naš vdih in izdih, lahko se tudi odmaknemo v sosednji prostor, da lažje v telesu ozavestimo napetost v njem, zakrčenost mišic, mogoče svojo nemoč, jezo, tesnobo. Na ta način si pomagamo, da se ne odzovemo iz afekta, da se pomirimo, saj razburjeni starši otroka ne moremo začutiti, se nanj uglasiti in ga ter posledično tudi ne pomiriti.

V svetu motilcev je čustven stik staršev z otrokom ključnega pomena

V današnjem razgibanem svetu, polnem motilcev (ekrani, privlačni oglasi narejeni za otroke, ipd.) se lahko hitro izgublja stik s samim s seboj in z otroki. Gre namreč za zahtevno in kompleksno nalogo, ki se je kot družba premalo zavedamo,  in ima lahko velik vpliv na otrokov razvoj. Motilci in animacije so na vsakem koraku, starši pa večkrat nezavedno tudi sami prispevamo k temu (preveč aktivnosti za otroke po vrtcu in po pouku, telefoni med kosilom in med vožnjo, zgled, kako smo starši prepogosto na telefonih drug ob drugem, video igrice). Na eni strani gre za pretirano vznemirjenost (povišana raven dopamina, kortizola…), na drugi strani pa vse to otroka potiska v zelo pasivno, včasih celo apatično vlogo. Tako ni prostora za dolgčas, v katerem se razvija kreativnost, ustvarjalnost in kritično mišljenje.

Pomembno je, da se starši najprej iskreno zazremo vase. Vendar ne na način obsojanja in krivde, kakšni starši smo, ampak na sočuten, ranljiv način, kjer je priložnost, da prepoznamo najprej svoje vzorce:

  • Kaj je tisto, kamor se zatečemo, ko smo vznemirjeni, utrujeni, ko je vsega preveč?
  • Na kakšen način se spoprijemamo s stresom?
  • Si dovolimo biti v stiku s svojimi občutki? Tudi neprijetnimi?
  • Ko se povežemo s sabo, prepoznamo svoje misli, občutke, telesne senzacije, fantazije?

Šele takrat nastane prostor, da se lahko zares povežemo z otrokom in začutimo njegove potrebe. In če starša znata vzpostaviti stik s sabo in poskrbeti zase na zdrav način, bo to najboljši zgled za otroka.

Otroci in mladostniki med odraščanjem, v iskanju svojega mesta, svoje identitete, sledijo toku vrstnikov, družbe in še razvijajo zdrave meje, zato potrebujejo starše, da jim postavimo omejitve. Pri komuniciranju mej, potrdimo tudi otrokove občutke in mu hkrati damo vedeti, da ga slišimo, čutimo, kljub postavljeni omejitvi, hkrati pa da jim dosledno sledimo, saj s tem zagotavljamo varno okolje, kjer lahko otrok in mladostnik raziskujeta. Pri mladostnikih je velikokrat učinkoviteje, da so dogovori postavljeni skozi pogovor v smeri iskanja konsenza. Pri postavljanju mej izhajajmo iz sebe, na način, da povemo česa ne želimo ali ne maramo (»Ne želim, da si na telefonu med skupnim kosilom.«)  in to tudi razložimo.

Otrok, ki se zmore opravičiti

Največji zgled pri učenju otroka, da se zmore opravičiti in izraziti, da mu je za nekaj žal, smo starši sami. Ko naredimo napako, je pomembno, da se znamo iskreno opravičiti in ubesediti, kar se je zgodilo: »Te je prizadelo, ko sem tako močno povzdignil glas? Razjezil sem se in počutil sem se nemočno. Žal mi je, da sem te s svojim načinom ranil.«

S tem otrok dobi sporočilo, da:
  • starš prepozna in prizna njegove občutke,
  • ima lahko svoje občutke v neki situaciji in da so le-ti pomembni,
  • se starš ni pravilno odzval in tako otrok dobi izkušnjo, ima opravičilo pomembno sporočilo in vrednost.

Iz druge strani, pa najlažje otroku predstavimo, kaj pomeni opravičilo skozi svojo ranljivost; ko otrok naredi nekaj narobe, npr. udari starša – lahko starš reče: »To me boli in prizadene.« Otrok bo skozi zgled kmalu povezal dejanje z občutki in se spontano opravičil. Veliko hitreje, kot če starš v taki situaciji odreagira s pridiganjem, zahtevo ali pričakovanjem, da se mora opravičiti. S tem starši spodbujamo in krepimo razvoj sočutja in empatije, ki je eden od ključnih vidikov za zdrave odnose.

Otrok, ki zna sprejeti poraz

Porazi so del življenja in prinašajo neprijetne občutke. Najpomembnejše za otroka je, da starš njegove občutke prepozna, potrdi in poimenuje ter mu je čustvena podpora v njih. Pogosto se zgodi, da starši neprijetne občutke zanikajo – »saj ni nič hudega«, ali pa dajejo obljube v prihodnosti – »boš pa drugič ti zmagal«. Vse to otroka ne potolaži, ampak mu lahko da napačno sporočilo in namreč, da neprijetni občutki niso na mestu ali celo niso dovoljeni. Žalost, razočaranje, jeza, frustracija so ob takih situacijah popolnoma normalna občutja in dragoceno je, če ima otrok ob starših »dovoljenje« za izražanje široke palete čustev. Na ta način zori v vedno bolj čustveno in socialno zrelo osebnost.

doc. dr. Anja Štrukelj Kozina

ntegrativna psihoterapevtka (IIPA, EAIP, EAP, SDP) in supervizorka (ECPS, IPSA), Univerza Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana

Ni objav za prikaz

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj