Simbioza se mora razviti obojestransko. Ko otrok joka daje sporočilo, da procesmed mamo in njim ni stekel. Če se pomiri in vidimo, da je otroku bolje, pomeni, da sta vzpostavila stik. Če pa do stika ni prišlo, pa je treba še naprej iskati stik in se približevati dojenčku.
Tara Henigman v videu opiše, kdaj mamice materinsko vlogo opravljajo predvsem zaradi svoje notranje potrebe biti dobra mama in kakšno sporočilo s tem dajejo otroku.
Po navadi so pri tem procesu udeležene veliko bolj zaradi sebe in niso sposobne toliko videti otroka. Dojijo, zadovoljijo potrebo otroka ali ga utišajo, a ne zato, ker vidijo otroka in njegovo potrebo po hranjenju in bližini, ampak zaradi svoje potrebe: »Jaz sem dobra mama, ko lahko utišam svojega otroka. Jaz sem dobra mama, ko vidim, da je moje mleko.« Ampak otrok v bistvu sploh ni lačen. Od tukaj, ko moraš sprejemati, ker otrok še ne zna tako dobro povedati, lahko, da bo veliko jokal, ampak mama ne bo razumela in ga bo še bolj dojila, čeprav ji hoče sporočiti: »Prosim, ne.« Takrat se lahko ponotranji občutek oziroma nauk: »Jaz moram požreti vse, kar mi je ponujeno in nimam izbire zavrniti: »Ne, tega ne bom«. Nauči se, da je takšno posiljevanje normalno in da kot oseba ni enako pomemben v tem odnosu, da bi imel besedo, kaj bo vzel in česa ne.
Primarni občutki, da te bo nekaj požrlo, o katerih govori veliko ljudi, prihajajo iz tega obdobja. Zasiči jih toliko vsebin, ki niso v skladu z njimi in z njihovimi potrebami, da se zlijejo z njimi in imajo občutek, da jih bo nekaj požrlo. Za te mamice je pomembno, da se obrnejo vase in vidijo: »Kaj je moja potreba, kaj so moji strahovi, kaj pa mi dejansko sporoča otrok. Ko otrok joka in ni bolje, je to sporočilo, da krožni proces ni stekel. Če pride do pomiritve in vidimo, da je otroku bolje, pomeni, da sta vzpostavila stik. Če pa do stika ni prišlo, pa nič hudega. Vse to je vaja. Treba je še naprej iskati stik in delati na približevanju.
