Z otrokom po opravkih

118
Po opravkih z otrokom

Vsak starš se prej ali slej znajde v situaciji, ko se z otrokom odpravi po opravkih in vse teče gladko, do prelomnega trenutka ko se začnejo kričanje, jok, upiranje, metanje po tleh … Brez dvoma so taki dogodki stresni, a so lahko s pravim odzivom na vedenje otroka redkejši in lažje obvladljivi.

Prevetrite svoja prepričanja in pričakovanja do otroka

Nekateri otroci so na impulze iz okolice bolj občutljivi, drugi manj. Nekaterim vsaka nova, nepredvidljiva situacija predstavlja nevarnost, drugih nič ne spravi s tira. Drugi so senzorno bolj občutljivi, drugi manj. Upoštevajte temperament svojega otroka in se mu prilagajajte. Prepoznajte njegove potrebe in jih skušajte zadovoljiti. Zadihajte, otrokovo vedenje sprejmite kot vir informacij. Pomislite, kaj bi lahko bil vzrok za otrokov izbruh (lakota, utrujenost, preobremenjenost s senzornimi informacijami …) in to upoštevajte pri načrtovanju opravkov v prihodnje.

Včasih od svojih otrok pričakujemo preveč. Otroci živijo tukaj in zdaj. Njihovo vedenje odraža njihovo trenutno počutje in vsaj v prvih letih njihovega življenja se moramo temu znati prilagoditi. Izbruh otroka v trgovini ne pomeni, da ste slabi starši. Je samo izjemno koristna informacija za vas in priložnost za učenje.



Otrok lahko izbruhne zato, ker ga je strah

Otroci v nekaterih okoljih izbruhnejo tudi zaradi čustev, ki jih ne zmorejo uravnati. To se zgodi, ko z otrokom obiščemo zdravnika. Če je imel otrok slabo izkušnjo, npr. bolečina ob cepljenju, bo obisk zdravnika zanj stresna situacija.

Sprejmite njegova čustva, jih potrdite, in mu jih pomagajte regulirati. Npr. “Vidim, da te je strah, to je povsem normalno. Tudi mene je včasih strah, ker ne vem kaj me čaka ali pa ker se bojim, da me bo bolelo. Takrat nekajkrat globoko in počasi vdihnem in izdihnem, običajno mi že to pomaga, poskusiva.” V redu je, če otrok joče. Povejte mu, da ste ob njem, primite ga za roko ali ga objemite in se osredotočite na svoje dihanje. Pomagajte mu poiskati strategijo s pomočjo katere se bo s situacijo lažje soočil (npr. tehnike dihanja, predstavljanje varnega kraja, samogovor, ipd.).

Naši nevro-fiziološki sistemi se sinhronizirajo. Ko je otrok razburjen, imamo tudi mi hitrejši srčni utrip, dihanje je plitvejše, sproščati se začnejo stresni hormoni. Ker se otrok odziva na nas, bo njegova stiska vse večja. Če začnemo dihati počasi in globoko, se bomo umirili, obenem pa bomo umirili tudi otroka, saj bo preslikal naše nevro-fiziološko stanje. Na ta način se otrok uči samoregulacije na telesni ravni.

Simona Ritlop

Simona Ritlop

Vzgojitelj – pomočnik vzgojitelja

Prejmite redne uporabne informacije za vašega otroka Brezplačno. Kliknite tukaj.

Ni več objav