Vzgoja pogumnega otroka: Sram je podobno kot strah eno izmed vrojenih človekovih čustev in se razvije pri slehernem otroku v obdobju nekje med 2. in 3. letom. Čustvo sramu otroku pomaga navigirati lastno vedenje v skladu z družbenimi normami. Uči ga, kaj je sprejemljivo vedenje in čemu se je bolje izogniti.
Kako otrok dojema občutek sramu
Starši igrajo zelo pomembno vlogo, ko pomagajo otroku razumeti in regulirati čustvo sramu. Občutek sramu se pojavi, ko otrok stori nekaj, kar je prekoračilo meje družbenih konsenzov. V njem se prebudi neprijeten občutek, ki deluje kot notranji kompas med tem kaj je »prav« in kaj »narobe«. Otrok to občuti kot željo po »izginjanju« – najboljše bi bilo, da bi izginil, se razblinil, prenehal biti na očeh, takšen kot sem in z vso težo odgovornosti storjenega nesprejemljivega dejanja oz. vedenja.
Le vedenje je lahko neprimerno
Ko je neko dejanje bilo prekinjeno z občutkom sramu, je dobro, da starši otroku nudijo čustveno zavetje. S tem mu sporočajo, da je bilo vedenje neprimerno, ob tem pa ne sramotijo njega kot osebnosti. Pokažejo mu naj, kako v naslednji podobni situaciji ravnati (ali ne ravnati), da se izogne pojavu negativnega občutka sramu. Če starši otroka čustveno ne podprejo in se otrok znajde sam s svojim sramom ali pa sram celo sami potencirajo s sramotenjem otrokovega vedenja, njegovih čustev, dejanj, izražanja (»Poglej kakšen si«, »Neroda, vedno vse poliješ«, »Pusti, tega ne znaš«, »Spet jecljaš, počasi povej«, »Klupica«), pa se začne sram nevarno povezovati s čustvom strahu. Tako sram neposredno izzove strah, da bomo v očeh drugih izpadli nesprejemljivi, ne dovolj dobri, pomanjkljivi in nevredni.
Korekcija otrokovega vedenja
Primerneje bi bilo, da se starši odzovejo s korekcijo otrokovega vedenja. Ta vključuje moralno podporo in izraža zaupanje v otroka in njegove sposobnosti. Sramotilni očitek: »Neroda, vedno vse poliješ,« bi s čustveno oporo zvenel: »Vem, da ti je sedaj neprijetno, ker si vsem na očeh polil pijačo. Se zgodi (tako ali tako nimamo druge, kot da to situacijo sprejmemo, saj časa ne moremo zavrteti nazaj). Pijača se ti je polila, ker si kozarec dvignil z eno roko. Poskusi naslednjič pri dvigu kozarca z mize uporabiti obe roki. Dajva tokrat to ponoviti skupaj. Vem, da ti bo uspelo.«
Odrasli jo občutimo v milejši obliki kot zadrego ali v intenzivnejši, kot socialno anksioznost.
Prvi korak za starše je ozaveščanje lastnih strahov
Vprašajte se: »Česa me je strah?« Ljudje gojimo najrazličnejše strahove in bojazni, od strahu pred prihodnostjo, nesrečami, letenjem, javnim izpostavljanjem, do raznih fobij (pajki, zaprti prostori …). Če jih lahko, potem jih skušajte predelati, se z njimi soočiti, če ne, jih zavestno sprejmite in se naučite z njimi živeti (veliko drugih možnosti tako nimamo). Če jih ne zmoremo predelati, se zelo pogosto zgodi, da jih prenesemo na naše potomce. To je lahko čisto nezavestno in spontano in največkrat enostavno nimamo vpliva na to, katere strahove bo ponotranjil tudi naš potomec.
Primer:
Lahko skušate otroku govoriti, da so npr. pajki koristne živali, neškodljive in nenevarne. A ko bo otrok zaslišal vaš spontani krik in zagledal od groze iznakažen izraz na vašem obrazu ob slučajnem srečanju z nepovabljenim 8 nožnim (ne)prijateljem, bo dobil jasno sporočilo o preteči nevarnosti. Takšne intenzivne reakcije na strah (ali gnus) ni moč kadarkoli omilili s teoretiziranjem, da pajek »oh, saj to pa ja ni nič takšnega!« Otroku je primerneje razložiti, kaj se dogaja z vami, kot hliniti občutke. Povejte mu, da ste sicer v redu, a da se mama pač boji pajkov. Vendar obstajajo ljudje, kot je npr. očka, ki pa tega strahu nimajo.
Dobro je, da otroka ta »neustrašna« oseba približa situacijam, kjer se mi počutimo negotove in prestrašene. Skušajte najti svojo lastno alternativo, ki daje otroku pozitivno izkušnjo. Ni potrebno biti prestrašen kot npr. mama (in tudi mama lahko to priložnost izkoristi, da skuša skupaj z otrokom premagati lastni strah). Obstajajo namreč ljudje, ki dokazujejo, da je strah zares odveč in nepotreben.
Poguma ne boste zgradili s siljenjem
S tem, ko otroka silimo v situacije, ki so mu neprijetne, mu vzbujajo strah ali sram. Nikakor mu ne pomagamo postati samozavestnejši in z njimi ne razblinjamo strahov in rušimo tabujev, kar straši pogosto zmotno mislimo.
Primer za vzgojo pogumnega otroka:
Starši se nemalokrat trudijo animirati otroka, da pokaže svoje »talente«, ko na obisk pridejo prijatelji. »Timi, pokaži, kako ti plešeš«, »Timi, pokaži kako si velik«, Timi to Timi ono.« Otrok pa bi najraje »izginil« izpred nepoznanih oči velikih opazovalcev in se skril v varen kotiček, od koder bi lahko situacijo varno opazoval in se z nepoznanimi gosti počasi seznanjal. Otroka v takšnih situacijah izpostavimo in močno potenciramo njegove negativne občutke. To ga še intenzivneje odvrne od socializiranja z ostalimi, vključevanja, navdušenja in optimizma.
Otrok v negotovosti potrebuje razumevanje in zdravo mero spodbude
Vzgoja pogumnega otroka navezuje na to, da ni potrebno, da ob vsakem njegovem sramežljivem »ne«, takoj obrnemo smer in opustimo idejo. Dajmo pa otroku dovolj nežne spodbude, časa in tudi »prostora«, da lahko situacijo nekaj časa opazuje, si jo ogleduje in se z njo spoznava (npr. s skupino otrok, v katero bi ga radi vključili). Enostavno bodite ob njem na »varni« razdalji in ga pustite, da spontanost naredi svoje. Če vidite, da se otrok, tudi po določenem daljšem času spoznavanja, ne želi izpostaviti, je nesmiselno, da ga silite. Saj boste v njem vzbudili velik odpor in sprožili sram–strah reakcijo. Skušajte se z njim pogovoriti, ga motivirati ter mu obenem dati priložnost, da lahko svobodno izrazi svoj odpor.
