Vzgoja: kritika in pohvala

0
559
Pohvala otroku
Pohvala otroku

O postavljanju mej začnemo govoriti proti koncu prvega leta, saj se takrat lahko otrok samostojno giblje po prostoru.

Med otrokom in staršem se vez vzpostavi že po spočetju oziroma v času nosečnosti. Otrok prepozna mamin glas, ve da ga poboža oče. Sam odnos med otrokom in starši se začne oblikovati takoj po rojstvu. »Ta odnos je v prvem letu otrokovega življenja predvsem osredotočen na negovanje dojenčka ter večinoma brezpogojno izpolnjevanje otrokovih potreb in želja,« pravi dr. Tina Rutar Leban, univ. dipl. psih., vodja šole starševstva O.K. Consulting. O pravi vzgoji, ki vključuje tudi postavljanje meja, začnemo govoriti proti koncu prvega leta, saj se takrat lahko otrok samostojno giblje po prostoru. S samostojnim gibanjem pa postaja otrokova želja po spoznavanju stvari okoli sebe vedno večja in zato se pojavi potreba po omejevanju.

Zakaj potrebuje otrok tako pohvalo kot kritiko?

»Tako pohvala kot kritika sta sestavna dela vzgoje. Cilj vzgoje je namreč vzgojiti srečnega in samostojnega odraslega, ki bo sposoben življenja v družbi. Pohvala otrokovih dejanj, vedenj, izdelkov otroku pove, da je to, kar počne, ustvarja, v redu, družbeno sprejemljivo in ga spodbudi, da to počne tudi v bodoče. Pohvala otrokove osebnosti pa še dodatno oblikuje temelje ustrezne pozitivne samopodobe otroka, ki je osnova za srečo v odraslosti. S kritiko njegovega neustreznega vedenja otroku sporočimo, da je neko vedenje v družbi nesprejemljivo, ter ga usmerimo v ustreznejše ter družbeno sprejemljivo vedenje. Tako se otrok nauči pravil, norm, ki veljajo v družbi, ter je tako pripravljen na življenje v njej,« pove Tina Rutar Leban.

Vedeti moramo, da ob rojstvu otrok ne ve, kaj je prav in kaj ne, saj ne pozna pravil našega življenja, in dokler jih ne osvoji, se v nekaterih situacijah vede neustrezno. Zato pa je dolžnost nas staršev in vzgojiteljev, da otroku povemo, kaj počne narobe ter kako bi bilo prav. »Temu v vzgoji rečemo kritika.«

Trije elementi kritike

Prava kritika vedno vsebuje tri elemente, in sicer:

  1. otroku moramo najprej povedati, kaj dela narobe, opisati neustrezno vedenje (npr. Ne dovolim, da mečeš kocke po sobi.),
  2. nato mu moramo povedati zakaj je to njegovo vedenje neustrezno (npr. S kocko lahko koga zadeneš in poškoduješ, pa tudi kocke se polomijo, če jih mečeš.),
  3. na koncu pa še pokazati, katero vedenje bi bilo ustrezno oziroma kaj v dani situaciji od otroka pričakujemo (npr. Mečeš lahko mehko žogico, ki ne more nikogar poškodovati. Ali pa: Iz kock lahko zgradiš stolp ali kaj podobnega.).
Mama z otrokom
Mama z otrokom

Kritiziramo le vedenje

»Kritika je v vzgoji vedno usmerjena le na otrokovo vedenje, nikoli na otroka samega (npr.  To, kar si naredil, ni v redu. In nikoli: Ti si poreden, neprijazen, nepošten, lump …). Kritika je torej v vzgoji neizbežna, saj otroku pomaga, da osvoji pravila in norme, ki veljajo v družbi, zato da lahko v odraslosti v njej ustrezno deluje.«

Kdaj kaznujemo?

Tina Rutar Leban odgovarja: »Kazen pa imamo v vzgoji na voljo takrat, ko pogovor z otrokom (tudi večkrat izrečena kritika otrokovega vedenja) ne zaleže. Kazen otroku pomaga razumeti, da ima njegovo vedenje določene posledice, ki so ob neustreznem vedenju za otroka neprijetne. Preden kazen izrečemo, jo moramo otroku prej napovedati (npr. Če ne prenehaš z metanjem igrač po sobi, se danes ne boš več smela igrati s kockami.). Napoved kazni otroku daje možnost, da se sam odloči, ali bo prenehal z vedenjem ali sprejel neprijetne posledice kaznovanja. Če izberemo ustrezno kazen, je navadno ni treba izpeljati, ker bo otrok prenehal z neustreznim vedenjem, preden jo izrečemo. Preden kazen napovemo, moramo dobro premisliti, ali jo lahko izpeljemo. Če napovedane kazni ne izpeljemo, zgubimo kredibilnost v otrokovih očeh in tako naslednja napoved kazni ne deluje več.«

Pri tem Tina še poudarja, da kazen nikoli ne sme ogrožati otrokovega občutka varnosti ter ljubljenosti in sprejetosti, kamor sodijo tudi vse oblike telesnega in duševnega nasilja nad otrokom (npr. Če ne nehaš z metanjem igrač po sobi, te bom zaprla v klet, kopalnico in ti ugasnila luč; …bo prišel Bedanec, škrat; … te bom udarila; … bo mamica žalostna, te mamica ne bo imela več rada …). Ustrezna oblika kazni je odvzem neke ugodnosti, ki jo otrok ima in mu je zelo ljuba (npr.: … ne boš smela gledati risanke; … se ne boš smela igrati s kockami; … se ne boš smela voziti s kolesom …), dobro pa je tudi, da se ta dejavnost povezuje z otrokovim neustreznim vedenjem, če je to mogoče (npr. odvzem ugodnosti igranja s kockami, če je otrok z njimi neodgovorno ravnal).

Pohvala mora biti v vzgoji pravilo in ne izjema

Nasprotje kaznovanju oziroma kazni je pohvala, s katero otroku sporočamo, da je neko njegovo vedenje sprejemljivo. Hkrati ga s pohvalo spodbudimo k temu, da takšno vedenje ponavlja. »Pohvala mora biti v vzgoji pravilo in ne izjema. Ko otrok osvaja neko novo veščino, vedenje, ga pohvalimo vsakič, ko ga poskuša izkazovati oziroma mu uspe, da veščino, vedenje pokaže (npr. otroka, starega pet let, pohvalimo vsakič, ko poskuša sam zavezati čevlje). Ko vedenje, veščina zanj postane rutina, jo ponotranji in popolnoma osvoji, takrat izkazovanja tega vedenja ni treba več pohvaliti (npr. otroka, starega deset let, ne pohvalimo več, ko si sam zaveže čevlje).«

Pohvalimo otrokove lastnosti

Poleg pohvale za primerno vedenje pa je v vzgoji zelo pomembna tudi pohvala, ki se nanaša na otroka kot osebo. Pohvale otroka kot osebe ter njegovih lastnosti vplivajo na razvijanje otrokovega pozitivnega pogleda nase. »To so pohvale kot, na primer, ti si prijazen, lep, pošten, redoljuben, odgovoren … Teh pohval ni nikoli preveč. Najvišja pohvala osebe je izpoved ljubezni rad te imam, ker otroku, odraslemu sporoča: sprejemam te takega kot si. Zato je zelo priporočljivo, da starši otroku tudi povejo, da ga imajo radi.«

Nagrada naj bo izjemoma

»Nagrada pa je, za razliko od pohvale, v vzgoji učinkovita samo, če jo uporabljamo izjemoma, takrat, ko otrok naredi kaj izjemnega oziroma v neko stvar vloži veliko truda in energije. Nagrado otroku lahko obljubimo tudi vnaprej, če od njega še posebej želimo, da bo izkazal nekaj, kar zanj ni običajno oziroma se bo moral za to zelo potruditi (npr. Če boš imel konec šolskega leta same štirice, boš lahko šel na ogled nogometne tekme naše reprezentance.). Vendar morajo biti take nagrade izjeme, v nasprotnem primeru se nam zgodi, da nas otrok, ko ga prosimo, naj nekaj naredi, vpraša: »Kaj mi daš, če to naredim?« V tem primeru smo nagrado zlorabili in nam v vzgoji ne služi več kot dodatna motivacija za otroka, ampak služi otroku kot sredstvo za izsiljevanje. Nagrada ni nujno neka materialna dobrina, lahko je neka aktivnost, dejavnost, ki je otroku všeč, lahko je izlet, skupno druženje ipd.«

Starši se moramo zavedati, da se naši otroci med seboj zelo razlikujejo, pri tem so si tudi zelo različni glede na to, kaj jih motivira. »Motivacija za to, da se socializiramo, pa je jedro vzgoje. Dejstvo je, da nas vse, tudi odrasle, najbolj motivira tisto, kar nas navdušuje. Če pri otroku odkrijemo vir navdušenja, smo tako rekoč zmagali, saj ga bomo znali motivirati. Kazni in nagrade niso pri vseh otrocih enako učinkovite. Nekateri otroci bodo bolj motivirani z nagradami, drugi se ne bodo odzivali, dokler jim ne napovemo kazni. Pomembno je, da svoje otroke poznamo in vzgojo prilagodimo njihovi osebnosti, temperamentu ter pri tem ne pozabimo na cilj vzgoje, ki je vzgojiti srečnega otroka, ki bo sposoben samostojnega življenja v družbi,« nam je za konec povedala dr. Tina Rutar Leban, univ. dipl. psih.

Sodelujoči strokovnjaki:

Prejmite redne uporabne informacije za vašega otroka Brezplačno.

NAPIŠITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here