Zavedati se je treba dolgoročnih posledic, otrok se bo lahko razvil v osebo, ki ne ve kaj hoče, kdaj kaj hoče, ker so starši z vsiljevanjem porušili njegov notranji mehanizem.
Pogosto se govori, da imajo otroci radi red, a večkrat to vodi do togih konceptov, do določene strogosti do otroka. V bistvu otroci in tudi vsi ostali potrebujemo varnost, gotovost, domačnost. Določene stvari potrebujemo vedno ob istem času, saj nam to daje občutek varnosti. Naš nevrološki sistem se lahko sprosti, ker nam je nekaj poznano in se posledično počutimo varno. Rutinsko ponavljanje določenih stvari čez dan, npr. prehranjevanje, odhod v posteljo, je nekaj, kar ustreza otrokovemu sistemu zato, ker mu daje občutek varnosti.
Starši se pogosto spopadate s togostjo pristopa z dnevno rutino in fizičnimi potrebami otroka. Na primer se odločite, da bo kosilo ob dveh, vendar otrokovo telo takrat ni lačno – zdaj ste v dilemi, ali otroka nahraniti ob določeni uri ali spoštovati ritem otrokovega telesa. Siljenje otroka jesti, ko ni lačen, pa ni podiranje meja, ampak otroka učite, kako ignorirati lastne impulze, lastne potrebe. Drugi primer je na primer odhod na stranišče, ki je prav tako pogost vir trajnih posledic za otrokovo psiho. Siljenje otroka na stranišče oz. izsiljevanje katerih koli otrokovih bioloških potreb lahko pusti trajne posledice.
Zavedati se je treba dolgoročnih posledic, otrok se bo lahko razvil v osebo, ki ne ve kaj hoče, kdaj kaj hoče, ker so starši z vsiljevanjem porušili njegov mehanizem, ki sedaj ni v skladu z njegovo biologijo. Otrok torej potrebuje red v smislu varnosti in ne strogega reda, ki bo dejansko rušil otrokove meje.
