Vrstniška socializacija – Otroka determinirata dve stvari: genetika in okolje. Genetika otroku da določene predispozicije, okolje pa je tisto, ki otroka oblikuje. Za razvoj otrokovih možganov je zelo pomembna ljubeča prisotnost staršev, ki v prvih treh letih postavijo osnovo za otrokov nadaljnji razvoj. Otrok mora imeti ob starših varno okolje, da ga le-ti vidijo, zaznajo in se odzovejo na njegove potrebe.
Prve vrstniške interakcije
V prvem letu otrok potrebuje predvsem ljubeče in prisotne starše. Po enem letu boste opazili prve vrstniške interakcije, ki so opazne kot opazovanje drug drugega, dajanje in sprejemanje igrač, smejanje in oponašanje drug drugega. Kaj hitro lahko pride tudi do medsebojnega konflikta, največkrat v nesporazumu za kakšno igračo.
Do približno tretjega leta otroci prijateljstvo razumejo kot nekaj trenutnega (npr. če imajo skupne igrače, si jih izmenjajo, se skupaj igrajo). Po tretjem letu pa jih doživljajo kot dalj časa trajajoče odnose, ki preživijo tudi morebitne konflikte in nesoglasja. Sprva jih združujejo skupni cilji, kot je določena igra, kasneje pa skupni interesi, medsebojno razumevanje, lojalnost.
Vrstniška socializacija & vzpostavljanje prijateljskih vezi
Raziskave kažejo (v Marjanovič Umek, Zupančič, 2009), da prijateljske vezi pogosteje vzpostavijo otroci, ki so uspešno dorekli vsebino igre in zmorejo tudi jasno izmenjavati informacije med seboj.
V prvih letih otroci prijatelje izbirajo glede na podobnost (spol, starost), kasneje pa glede na podobnost vedenja (interesi). Ugotovili so, da je med prijatelji, ki skupaj preživijo več časa, tudi več konfliktov (v Marjanović Umek, Zupančič, 2009), vendar jih zmorejo razrešiti bolj kakovostno in na bolj »mehke« načine (se pogajajo, dogovarjajo, a ostanejo fizično skupaj).
Posnemanje pomembnih oseb
Otrok se uči preko opazovanja in posnemanja naših odzivov, vedenj. Se pravi, da otroci posnemajo svoje pomembne druge (starše in druge osebe, ki so jim blizu). Ko se njihov svet začne bolj odpirati izven domačega doma, pa lahko opazimo, kako začenja opazovati druge otroke, želi biti v njihovi bližini in začenja iskati in navezovati socialne stike z njimi.
Otroci prav tako kot odrasli želijo biti del skupnosti. Imajo potrebo po tem, da pripadajo. Da pa se lahko vključijo v določeno socialno skupino, se učijo vesti tako, da se s to skupino lahko identificirajo in da ga le-ta sprejme. To pomeni, da začnejo prevzemati njen odnos do stvari, način vedenja, govor, saj želijo biti podobni vrstnikom (po Hariss, 2007). Vse to je bolj izrazito v šolskem obdobju, v predšolskem obdobju pa se začnejo kazati začetki tega.
Viri in literatura:
Marjanovič Umek L, Zupančič M. (2009). Razvojna psihologija. Ljubljana: Rokus Klett
Hariss J. (2007). Otroka oblikujejo vrstniki. Za starše, ki precenjujejo svoj vpliv. Ljubljana: Orbis.
