Partnerski odnos in otrok

0
1307
Partnerski odnos
Partnerski odnos

Ker je otrok popolnoma telesno in čustveno odvisen od starševskega, je še kako pomembno, kakšno je to vzdušje in kako kvaliteten partnerski odnos imata.

Vpliv odnosa na otroka

Sara Jerebic, spec. zakonske in družinske terapije pravi, da se vsak otrok rodi v določeno čustveno vzdušje, kjer med partnerjema potekajo določeni vzorci odnosov. Ker je otrok popolnoma telesno in čustveno odvisen od starševskega in partnerskega odnosa, je še kako pomembno, kakšno je to vzdušje. V kolikor je partnerski odnos prežet z nasiljem, zlorabami, grobostjo, nenehnimi konflikti, potem se otrokove možganske celice z razvojem povezujejo drugače, kot če je partnerski odnos zadovoljujoč, kar vpliva na nadaljnji razvoj otroka in ga zaznamuje tudi kasneje v odrasli dobi. Moški in ženska imata dve vlogi, ki ju je treba ločiti:

  • drug drugemu sta partnerja,
  • šele nato starša, se pravi oče in mama svojemu otroku, in ravno partnerski odnos je tisti, kjer lahko črpata moči za svoje starševstvo. Če vajine potrebe niso zadovoljene v partnerskem odnosu, bosta težko brezpogojno nudila ljubezen svojemu otroku, prav tako se zna zgoditi, da bosta čustveni primanjkljaj iz partnerskega odnosa iskala pri svojih otrocih. Tako hči hitro lahko prevzame nadomestno vlogo in postane »očetova princeska«, sin pa »mamin sinček«. Ali pa se lahko zaradi nezadovoljstva v partnerskem odnosu oče umakne iz družine, mama pa se »rešuje« s skrbjo za otroke. V obeh primerih je zdrav razvoj otrok okrnjen, saj so tako otroci v službi zadovoljevanja potreb svojih staršev, njihove pa pogosto ostanejo neprepoznavne in nezadovoljene.

Tudi dr. Zoran Milivojević, psihoterapevt, se strinja in pravi, da obstajata dve vlogi: »Ko dva vstopita v zvezo, sta najprej fant in punca, kasneje pa mož in žena. Ko dobita otroka, sta še mama in oče. Pogosto se dogaja, da več časa porabita kot mama in oče, kadar je med njima konflikt. Mnogi starši bežijo v vlogo mame in očeta, da bi pobegnili konfliktom in stabilizirali odnos. Vendar je kljub temu odnos zelo pomemben. Če gledamo z otrokovega stališča, sta njemu najpomembnejši stabilnost in sigurnost. Tdruzina_2o pomeni, da se ne boji, če se mama in oče razideta, s kom bo ostal, da nekdo ni alkoholik, da nima napadov besa, da ni nasilja, ker vse to otrok doživlja travmatično in ga lahko zaznamuje. Zaradi tega se večina staršev, ko so otroci še majhni, izogiba hujšim konfliktom pred otroki, kar pomeni, da to rešujejo, ko otroci niso poleg, ker vedo, da otroci ne bodo mogli pravilno razumeti tega, kar se dogaja. Vendar otroka ne moremo vedno zaščititi pred različnimi dogajanji. Zato je takrat, ko se nekaj zgodi, pomembno spremljati in preverjati, kako je otrok situacijo razumel in kakšen pomen je pripisal določeni stvari. Starš mora pomagati otroku, da prebavi to situacijo.«

Kaj otrok opazuje v odnosu?

Sara Jerebic pravi, da otrok v odnosu najprej opazuje, kako se oče in mama vedeta kot ženska in moški, ali znata poskrbeti za svoje dostojanstvo. Ravno model moškosti bo hči dobila pri očetu in sin ženskosti pri mami. Hkrati bo otrok opazoval, kako se vedeta drug do drugega, ali se znata objeti, poljubiti, sta nežna ali pa je njun odnos prežet s konflikti. Otrok bo opazoval, kako regulirata svoja čutenja, ali imata kontrolo nad svojimi (nasilnimi) impulzi. Hči bo npr. opazovala mamo, kako se vede takrat, ko je v stiski. Če se npr. mama takrat skrega z očetom, bo hči lahko nekoč prevzela model v svojem partnerskem odnosu. Otrok tudi opazuje, kako oče in mama sodelujeta, kakšno vzdušje napravita. Odnos med njima ima na otroka pomemben vzgojni vpliv, ki pa je zgled odseva njunih vrednot

Kako lahko konflikti med staršema vplivajo na otrokov razvoj

»Prevladujoči konfliktni odnosi lahko škodujejo otrokovemu nadaljnjemu razvoju ter pogledu nase in na zunanji svet. Temeljno, kar otrok potrebuje, je občutek varnosti. Če je dovolj varno, se lahko tudi skregaš, ni nič narobe. Zdrava samopodoba se razvije v okolju, ki je za otroka varno, sočutno in razumevajoče. Popolnoma normalno je, da se mož in žena ne strinjata v vsem, saj ju pogojujejo različne pretekle izkušnje, v katerih sta odraščala. Nič ni narobe, če otrok vidi, da med očetom in mame prihaja do izmenjave različnih mnenj. Seveda je vsekakor zaželeno, da se starša ne prepirata pred otroki in da znižata jakost glasu, prav tako, da sta spoštljiva drug do drugega. Čeprav npr. mož ženo razbesni in bi ga najraje poslala nekam, naj tega ne stori pred otrokom in ostane spoštljiva. Če pride do prepira pred otrokom, je pomembno, da se do konca pomenita, če je potrebno, da se opravičita drug drugemu, in iz tega se bo otrok naučil. Otroku je po prepiru najboljše reči, da ni on kriv za prepir, z očijem/mamico se o nečem nista strinjala in sta se sedaj pogovorila. Nikoli pa ne govorite otroku grdih stvari o partnerju – ali pa mogoče še vpričo partnerja, npr. kakšen je ta tvoj oče, čisto neodgovoren, nikoli ga ni doma … to otroka prizadene in poniža, hkrati pa bo kasneje pričel prezirati mamo,« pravi Sara Jerebic.

Ali otroci čutijo, če je napetost med staršema?

»Otroci prav v žilo srkajo vzdušje v svoji družini in tudi neverbalna komunikacija ima zelo velik pomen,« pravi Sara Jerebic. »Primer: starša, ki se izogibata konfliktom, sta pa polna neprijetnih čutenj, na primer jeze, besa, razočaranja, ki jih tlačita. Na zunaj je videti, kot da se zelo dobro razumeta, otrok pa bo tisti, ki bo vsa neprijetna čutenja nehote prevzel nase in jih na nek način odigral. Tako lahko postane krivec za vse družinske težave. Če se partnerja med seboj ne pogovarjata, gre napetost na otroka. On bo odreagiral, nekaj bo naredil (nezavedno), tako otrok tudi čuti, če se partnerja preveč oddaljita drug od drugega in ju s svojo »problematičnostjo« pripelje skupaj. Drugi primer je, ko se starša oziroma partnerja skregata, ne prideta do rešitve, prave bližine in po konfliktu čustva pometeta pod preprogo. Otrok čuti napetost in tako lahko prevzame vlogo tolažnika; ali bo tolažil očeta/mater ali pa stopil na stran enega in se boril proti drugemu.«

Kako kričanje staršev vpliva na otroka

Sara Jerebic pravi: »Majhen otrok še ne razume, kaj se dogaja, bo pa prav telesno čutil. Lahko ga bo strah, lahko bo zboleval. Starša sta tista, ki dajeta otroku varnost, da bo lahko zaupal, da je svet varen in dober, hkrati pa, da bo imel občutek, da je on v redu. Če starša kričita drug na drugega, je otrok zelo prestrašen in nima neke varnosti, zaupanja, kar se odraža tudi v odraslem odnosu. Otrok na tak način izgubi varnost. Hkrati pa se nehote čuti krivega – na primer, da sta se starša kregala zaradi njega. Tukaj je pomembno poudariti, da se starša nikoli ne kregata zaradi otroka, ampak je bil otrok samo povod za nekaj, kar je že globoko v njima. Otrok pa čuti, kot da je jabolko spora on sam. Hkrati pa se bo otrok naučil, da je kričanje sprejemljivo in bo lahko tak model prevzel sam, torej bo tudi sam kričal oziroma dopuščal, da bo npr. v odraslem odnosu nekdo kričal nanj. Otroka je sram, počuti se ponižanega, krivega.«  

DELI

Sodelujoči strokovnjaki:

dr. Zoran Milivojević

http://milivojevic.info/

transakcijski analitičar in psihoterapevt

Sara Jerebic

dr. Sara Jerebic

http://www.blizina.si/domov.html

spec. zakonske in družinske terapije, Družinski inštitut Bližina

Prejmite redne uporabne informacije za vašega otroka Brezplačno.

NAPIŠITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here