Vedenje otroka

0
731

Vprašanje:

Pozdravljeni!
Imam vprašanje v zvezi z vedenjem. Naš otrok že nekaj časa odreagira s cviljenjem oz. z jokom, včasih tudi za manjše stvari. Občasno se tudi agresivno odzove – tepe. Ko razlagamo, da ima besede, da lahko pove, nič ne zaleže, saj je še vedno enaka reakcija ob dotiku, ob neuspehu, … Bojim se, da je to kričanje prevzel tudi mlajši otrok … Je možno, da slabše sliši in je to le obrambni mehanizem?
hvala in lp

 

Odgovor:

Pozdravljeni,

žal nimam podatka, koliko je star vaš otrok, vendar si predstavljam, da je v bolj rosnih letih, predšolski. Podatek o starosti je pomemben, saj otrok skozi leta počasi pridobiva kapacitete in kompetence. Nekako do starosti 7 ali 8 let je otrok pretežno čustveno bitje in se na svet odziva predvsem čustveno. Ne zato, ker bi se tako sam odločil, temveč zato, ker njegov kognitivni sistem še ni do konca vzpostavljen.

Zato je povsem normalno, da se odziva čustveno in telesno, torej z jokom, cviljenjem, jezo, razburjenostjo.

Preden izpostavim nekatere moje predloge v zvezi s tem, kako se odzvati v tovrstnih situacijah, se želim na kratko ustaviti ob tem, ko pravite, da se tako odzove »…tudi na manjše stvari.« Določene stvari se morda nam, staršem, zdijo manjše, kar pa ne pomeni, da so tudi objektivno majhne. V določenem trenutku so morda za otroka zelo velike, saj nosijo določen simbolen pomen, se morda zgodijo kot kaplja čez rob v seriji dogodkov, ki so ga čustveno počasi razburjali in v njegov sistem vnašali zmedo… Ocenjevanje s strani nas staršev, ali je določen dogodek opravičuje čustven odziv ali pač ne, kaj hitro lahko preide v etiketiranje otroka »preveč si občutljiv, brez potrebe jokaš…« in to je za otroka hudo breme, ki bo oblikovalo njegovo samopodobo.

Verjamem, da je zdravo izhodišče, če se starši zavedamo, da kar koli otrok počne, je to vedno izraz nekih realnih občutkov, ki se dogajajo v njem. V vašem primeru gre morda za občutke nemoči, strahu, obupa, furstriranosti, razburjenosti, žalosti… Po mojih izkušnjah je najbolj koristno, da kot starši sočutno sprejmemo našega otroka z njegovimi občutki vred, in mu omogočimo prostor, da jih tudi sam sprejme in izrazi. Da ga morda vzamemo v naročje in mu naklonimo pozornost in varnost, da se izrazi, da se izjoče… Bodimo z njim, brez da mu pridigamo in karkoli razlagamo, brez da ga poskusimo popraviti in spremeniti njegove občutke. Pomagajmo mu k artikulaciji njegovih občutkov tako, da jih izgovarjamo: »Ali si žalostna, jezna…?«

To je zelo dragocen čas, v katerem bo otrok lahko pridobil zaupanje v nas (če ne bomo tega časa zlorabili za pridige in korekcije) in se tudi naučil čutiti, sprejeti in artikulirati te občutke.

Sčasoma, ko bo otrok starejši, morda star osem ali devet let, pa bo že lahko resnično razumel in ponotranjil določene koncepte, ter se začel vživljati tudi v naš zorni kot: »Veš, jaz ti želim pomagati. In ti težko pomagam, če slišim zgolj cviljenje, ker tako težko razumem, za kaj gre. Dosti lažje bi ti pomagala, če bi mi poskusil povedati, kako se počutiš, kaj te jezi in kaj si želiš…«

Na ta način se bo počasi, v svojem ritmu učil komunikacijskih veščin (katerih pridobivanje je tako ali tako življenjski projekt), in obenem se počutil sprejetega takšnega, kakršen je, s svojimi občutki in potrebami, kar bo prispevalo k njegovi zdravi samopodobi in notranji čustveni stabilnosti.

 

Mag. Robert Kržišnik, univ. dipl. psih., Humus, d. o. o.

Ni objav za prikaz