Eno izmed izhodišč vzgoje je zavedanje in poznavanje lastnih vrednot. Katere so tiste vrednote, po katerih živite svoje življenje? Pri vzgoji je zavedanje lastnih vrednot pomembno, saj jih potem lahko prenašate tudi na svojega otroka. Ne iščete rešitev, ki izhajajo iz drugih sistemov ali prepričanj, ki lahko izhajajo iz drugačnih vrednot. Saj ko se le te vrednote in prepričanja pomešajo, se lahko začnejo izključevati med seboj in pri vzgoji povzročijo zmedo.
Pristop do učenja samostojnosti
Primer učenja otroka samostojnosti: Otrok se gre sankati s staršem. Starš vidi, da so rokavice ostale na polici v predsobi in otroka vpraša: »Ali imaš rokavice?« Otrok odgovori: »Imam jih.« Odpravita se od doma. Starš je namesto otroka vzel rokavice iz police v predsobi. Ko prideta do sankališča, otrok reče, da ga zebe v roke. Takrat starš odvrne: Nadeni si rokavice, saj si rekel, da jim imaš. Na koncu pogovora da starš rokavice otroku. (Takšno vedenje pogosteje izkažejo mame.)
V obratni smeri pa starš (pogosteje so to očetje), v enakem primeru in pogovoru, ne vzame rokavic, ampak jih pusti na polici v predsobi. Otrok doživi lekcijo; danes me je zeblo, ker sem mislil da rokavice imam, a jih nisem vzel.
Otrok bo v prvem primeru dobil vtis, da bo starš poskrbel zanj. Drugi primer pa je primer učenja samostojnosti otroka skozi lekcijo. Otrok prvega starša bo takšno skrb pričakoval tudi ko bo starejši ali najstnik (saj bo že starš poskrbel za vse).
Zavedanje svojega vedenja
Starš se mora vprašati, kaj je otroku v korist, in ne kaj sam čuti, da bi naredil. Tudi staršem je težko vedno ravnati prav, najlažje je narediti, to da otroku takoj damo, omogočimo in dovolimo vse. Po principu ‘zlata mami’, ‘zlati očka’. Otrok je takrat res nasmejan, morda 15 sekund, potem pa si že ponovno želi nečesa novega in ni več srečen. Medtem ko, če otroku daš to, kar dejansko potrebuje in ne pretirano več, se pri otroku gradi samostojnost (tako sam išče, kako bi nekaj dosegel, ali pa osmišlja lekcije, ki se jih je naučil). Pogosteje, kot izpolni samostojne podvige bodisi kaj ustvari, bodisi kaj doseže, bolj je ponosen nase, zadovoljen in gradi samostojnost.
Kako zgraditi občutek, da si dober starš
Prav je, da starš občuti svoja čustva in začuti skrb za otroka. Hkrati pa se ob tem vpraša, ali je njegovo ravnaje ustrezno? Ali bo naslednjič otrok nekaj storil sam od sebe (npr. vzel rokavice), če danes starš ravna na en ali drugi način? V primeru, da prepozna, da otrok naslednjič ne bo vzel rokavic, potem naj bi starši ravnali drugače. Čeprav boste morda (zaradi lekcij, ki jih doživlja otrok) imeli občutek, da ste slabi starši ali vam bo okolica skušala vcepiti to mišljenje.
Začetek izgradnje samozavesti v vašo vzgojo je, da poznate svojega otroka. Da znate prepoznati, kaj otrok dejansko potrebuje, in ne kaj si želi. Želje so vedno velike. Na drugi strani pa so njegove potrebe z vidika razvojne psihologije jasne. Prepoznajte, katere so tiste lastnosti, ki jih mora otrok razviti oziroma doseči do posamezne starosti. Na primer do 4. leta starosti bodo predvsem deklice že rekle: »Pusti me, bom sama.« Otrok bo do tega leta že izgradil toliko samostojnosti, da ne pusti, da bi mu pri vsem pomagali. Pri teh letih pa se tudi že naučijo manipulirati s čustvi. Na primer, ko starš otroku v trgovini reče: »Ne bom ti kupil te igrače.« Otrok takoj odvrne nazaj: »Potem, te pa nimam več rad.« Starša, ki ne živi in ne pozna lastnih vrednot – npr. otrok naj bo samostojen, naj se nauči vedenja, ne more vsega dobiti, ne bo razvajen, bo izjava prizadela, saj se pogosto odpove vsemu zase, da ima vse za otroka.. V takih primerih bo samozavesten starš odvrnil: »Prav, jaz te imam vseeno rad.« Takšen odziv otroka popolnoma razoroži. Starš oddaja samozavest in zato zmore reči »ne«, otrok pa jo tako tudi občuti.
Pristop do nagrajevanja otroka
Pravilno je, da starši uporabljajo pristop, ki v tistem trenutku deluje. Vsekakor se čez nekaj časa izkaže, da ta pristop ne deluje več in ga bodo morali zamenjati. Nekateri otroci se bolje odzivajo in sprejmejo skupni pogovor, drugi nagrajevanje, tretji zbiranje točk, ki jih pripelje do uresničitve želje, nekateri obljubo, da se bodo lahko udeležili kakšne aktivnosti. Pri vzgoji otroka se morajo starši nekoliko znajti in uporabiti različne pristope. Zavedati se morajo, da se lahko zgodi, da otrok za enako vedenje od starša dobi drugačno obravnavo. To otroka zbega. V vzgoji se odraža tudi počutje starša – je spočit, naspan, mu je šlo v službi vse po načrtu, ali je slabe volje, nemočen, užaljen (tudi zaradi situacij, ki se zgodijo v vsakdanjem življenju). Ob takšnih občutkih je pomembno, kako starš reagira, ko otrok nekaj ‘ušpiči’. Pomembno je, da je starš stabilen in samozavesten ter zna prepoznati svoje vrednote, pomembne za življenje, ki jih privzgoji svojemu otroku.
