Varnost otroka v prometu

0
1460
Varnost v avtu
Varnost v avtu

Pripravite otroka na samostojno sodelovanje v prometu, vzemite si čas in mu razložite pravila varnega ravnanja v prometu.

Naši otroci se dnevno vključujejo v promet. Najprej kot potniki v avtomobilih, nato kot pešci in kasneje tudi kot kolesarji. Srečujejo se s prednostmi in hkrati tudi z nevarnostmi sodobnega prometa. Tja do desetega leta še ne znajo in ne zmorejo povsem samostojno sodelovati v prometu, kajti otroci doživljajo promet drugače. Otroci so manjši kot odrasli, zato ne vidijo čez parkirane avtomobile, imajo manjši vidni kot, ne znajo dobro oceniti smeri zvoka in hitrosti vozil, ne razlikujejo dobro med levo in desno, ne znajo še logično sklepati in ne zmorejo uporabljati splošnih pravil, mislijo, da če oni vidijo vozilo, tudi »vozilo« vidi njih. Pri hoji in teku še niso dovolj spretni, kaj šele, da bi obvladali vožnjo kolesa tako dobro, da bi v prometu varno sodelovali. Otroci promet doživljajo zelo čustveno, velikokrat jih premami kaj na drugi strani ulice (prijatelj, zanimiva izložba, parkiran avto), ali pa se česa ustrašijo (tovorno vozilo, sosedov pes), lahko se jim mudi v šolo in takrat pozabijo na vsa pravila. Iz vseh naštetih razlogov je njihova varnost v prometu ogrožena. Zato je pomembno, da otroke skozi proces vzgoje in izobraževanja pripravimo na samostojno sodelovanje v prometu v vlogi pešca ali kasneje kot kolesar in voznik.

S prometno vzgojo ne odlašajmo! Začnemo že med drugim in tretjim otrokovim letom, ko začnejo otroci aktivneje raziskovati okolje. Prometna vzgoja se izvaja postopoma, glede na otrokove zmožnosti, prometno situacijo in interes. Seveda se aktivnosti prometne vzgoje in vsebine izvajajo tudi v vrtcih in šolah, vendar je ključna vloga in odgovornost staršev in odraslih, ki so otroku bližji. S svojim ravnanjem in obnašanjem smo otroku vzor, kajti otroci nas opazujejo in oponašajo ter tako pridobivajo pomembne izkušnje in znanja.

Prometna varnost otrok

Statistični podatki o udeležbi otrok v prometnih nesrečah za zadnjih pet let kažejo, da so otroci v predšolski dobi večinoma ogroženi kot potniki v osebnih avtomobilih, saj je bila med smrtnimi žrtvami kar polovica potnikov. Med žrtvami prometnih nesreč se znajdejo še v vlogi pešca ter kot kolesarji, ko nujno potrebujejo spremstvo odraslih. V določilih Zakona o pravilih cestnega prometa najdemo jasna navodila glede pravil sodelovanja otrok v prometu, saj otroci do dopolnjenega 7. leta starosti ne smejo samostojno sodelovati v prometu, ampak potrebujejo spremstvo odraslih, tako na poti v vrtec ali šolo, kot v prostem času. Mlajši otrok potrebuje stalen nadzor in spremljanje, saj je nepredvidljiv.

Otrok v avtu
Otrok v avtu

Otrok – v avtu: Red je vedno pas pripet!

Pomembno je, da je otrok na čisto vsaki vožnji pripet v ustreznem otroškem sedežu, primernem za njegovo težo in velikost. Če bomo starši dosledno zahtevali, da je otrok nameščen v sedežu ter se tudi sami pripeli z varnostnim pasom (ne glede na katerem sedežu v avtomobilu sedimo), bo otrok brez večjih problemov in upiranja sprejel takšna pričakovanja, saj velja Red je vedno pas pripet! Vsi otroški sedeži morajo biti homologirani in imeti oznako (za zdaj veljavna je ECE R44/04 ali ECE R129). ECE R129 i-Size je novi evropski standard, ki prinaša dve bistveni spremembi in sicer: avtosedeži morajo opraviti tudi bočne preizkuse in niso več razdeljeni v skupine po teži otroka, temveč po njegovi rasti – višini. Po novem predpisu se morajo vsi otroci do 15. meseca starosti v otroškem sedežu biti obrnjeni v nasprotno smer vožnje. Z novim standardom bodo imeli starši na voljo izbirati med otroškimi avtosedeži, ki ustrezajo ECE R129 (i-Size) ali ECE R44/04 standardom. Otroški avtosedeži, ki so testirani po standardu ECE R44/04 se seveda še vedno lahko uporabljajo in bodo na tržišču še več let. Oba standarda bosta torej vzporedno v veljavi še nekaj let.

Dojenček se vozi v lupinici (skupina 0+, oz. do 75 cm) trdno pripet, otroški sedež je nameščen obratno smeri vožnje, če je nameščen na prvem sedežu, pa moramo izklopiti sovoznikov varnostni meh. Ko otrok dopolni eno leto, je verjetno skrajni čas, da dobi tudi nov avtosedež. V sedežu skupine I (do 105 cm) je otrok trdno pripet s pasovi, sam sedež pa z varnostnimi pasovi v avtomobilu. Sedež skupine I lahko namestimo na sprednje ali zadnje sedeže v avtu, obrnjeni so v smeri vožnje ali nasprotno smeri vožnje; če otroka vozimo spredaj, je varnostni meh na sovoznikovem sedežu vklopljen, sam sedež pa postavljen čisto nazaj. Pomembno je, da preverimo, če je otroški sedež zares trdno nameščen v avto z običajnim varnostnim pasom. Prav tako moramo otroka trdno pripeti v sedež tako, da lahko med otrokovo telo in sponko le stežka potisnemo prste. Le tako bo otrok trdno pripet in varen pred večjimi sunki ob morebitnih trkih. Najboljša je seveda uporaba isofix sistema nameščanja otroških sedežev v avto, ker se tako izognemo vsem morebitnim napakam pri namestitvi. Nekoliko večji otroci, ki prerastejo sedeže (okrog 4. leta starosti), morajo uporabljati posebne sedeže skupine II+III – t. i. jahači in običajni varnostni pas, dokler niso visoki 150 cm. Priporočamo sedeže skupaj z naslonom in naslonjalom za glavo.

Otrok v prometu - pešec
Otrok v prometu – pešec

Otrok – pešec:

Ko smo z otrokom v prometu kot pešci je pomembno, da vedno (če je le možno) uporabljamo površine namenjene pešcem, to je pločnike, prehode za pešce, semaforizirane prehode, podhode in nadhode. Mlajšega otroka vedno držimo za roko, hodi pa naj po notranji strani, torej čim bolj stran od vozišča. Tako zmanjšamo verjetnost, da se nam otrok iztrga iz rok in nepričakovano steče na cesto. Pazljivi moramo biti tudi pri vseh izvozih iz garaž in dvorišč, saj so pogoste nesreče, ko so otroci poškodovani prav ob vzvratni vožnji vozila, ko voznik ne vidi otroka, ki se je nenadoma pojavil za vozilom. Prav tako je zelo pomembno, da otrok ne puščamo samih na otroških igriščih, ampak so zmeraj v spremstvu staršev ali drugih odraslih. Tako lahko preprečimo marsikatero prometno nesrečo. Kot pešci moramo uporabljati odsevna telesa, kresničke ali odsevne trakove, poskrbimo pa tudi da bodo otroci oblečeni v svetle, živahne barve in tako prej opaženi, kot rečemo – Bodi preViden. Tudi otrok na rolerjih mora uporabljati površine, namenjene pešcem, nikakor pa ne sme rolati po vozišču. Ob tem mora imeti tudi vso zaščitno opremo s ščitniki na rokah in nogah ter čelado na glavi.

Otrok – kolesar:

Otrok v prometu
Otrok v prometu

Mlajše otroke (do sedmega leta) lahko v prometu vozite v posebnih kolesarskih sedežih, ki se namestijo na kolo. Tudi v tem primeru mora otrok nujno nositi kolesarsko čelado. Otroka učite, da mirno sedi privezan v kolesarskem sedežu in vas ne ovira med vožnjo. Pazite tudi na otrokove noge, da mu ne zaidejo med napere. Otroci do 6. leta starosti vozijo kolo po peščevih površinah (tudi pločniku).

Za otroka je koristno, da čim hitreje obvlada spretnosti, potrebne za vožnjo kolesa (ravnotežje, ustavljanje, speljevanje), vendar v prometu ne sme sodelovati sam do dopolnjenega 10. leta starosti, ko bo opravil kolesarski izpit v osnovni šoli. Velja torej, čim hitreje na kolo, ker tako otrok razvija spretnosti, in čim kasneje v promet, ker še ni sposoben obvladovati zahtev prometa. Sprva lahko otrok vadi vzdrževanje ravnotežja na poganjalčku. Seveda moramo poskrbeti, da je kolo tehnično brezhibno in primerne velikosti za otroka, da ima zavore in luči spredaj ter zadaj. Otrok mora, ko sedi na kolesu, z obema nogama doseči do tal. Med vožnjo s kolesom naj bo otrok primerno oblečen in vedno nosi kolesarsko čelado, ne glede na to, ali se vozi s triciklom, v sedežu na našem kolesu, s poganjalčkom ali samostojno na kolesu po dvorišču. Kolesarska čelada je zakonsko obvezna za vse kolesarje in potnike na kolesu do 18. leta starosti. Slednje učinkovito obvarujejo otrokovo (in našo) glavo pred morebitnimi posledicami ob padcu s kolesa, saj Bistro glavo varuje čelada. Tako otroka učite doslednosti in tako bo kasneje privzel kolesarsko čelado kot nekaj samoumevnega. Kolesarska čelada mora ustrezati velikosti otrokove glave. Namestimo jo tako, da sega 2-3 prste nad obrvmi (torej bolj  naprej kot nazaj), saj tako najbolje zaščiti teme glave, vedno pa  mora biti pripeta s trakovi za zapenjanje, ki se dovolj tesno prilegajo bradi.

Izkoristite prosti čas z otrokom in ga dodatno pripravite na samostojno sodelovanje v prometu. Vzemite si čas in mu razložite pravila varnega ravnanja v prometu, mu jih pokažite v prometu in jih vadite z njim. Vsakič znova ga pohvalite za previdno in varno ravnanje ter opozorite ob nepravilnem. Samo s takšnim načinom vzgoje bomo otroka dobro pripravili, da bo čez nekaj let lahko samostojno sodeloval v prometu kot pešec ali kasneje kot kolesar in voznik. Poskrbite, da bo otrok aktiven v prometu (kot pešec ali kolesar) ter tako prispevajte tudi k njegovemu gibalnemu razvoju, hkrati bo tudi kasneje kot voznik lahko z lažjim razumevanjem upošteval druge ranljivejše udeležence. In ne pozabite, da ste starši s svojim vedenjem in ravnanjem otroku lahko najboljši zgled.

Več si lahko preberete v knjižicah:

  • Prvi koraki v svetu prometa
  • Red je vedno pas pripet
  • ali na internetnih straneh avp-rs.si.

Sodelujoči strokovnjaki:

Bojan Oblak

https://www.avp-rs.si/

Javna agencija RS za varnost prometa – SPV

dr. Mateja Markl

https://www.avp-rs.si/

univ. dipl. psih., Javna agencija RS za varnost prometa - SPV

Prejmite redne uporabne informacije za vašega otroka Brezplačno.

NAPIŠITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here