Zavedamo se, da je materino mleko najboljše na otroka, a pomembna je tudi druga stvar, ki je večkrat spregledana in sicer to, da je dojenje vir uravnovešanja notranjega sistema za otroka.
Na dojenje glejte iz dveh stališč. Po eni strani je dojenje vir hrane in to točno take, kakršno otrok potrebuje v določeni stopnji razvoja. Narava prilagaja kakovost in sestavo mleka potrebam otroka v razvoju. Nobeno nadomestno mleko ne more dati tega, kar lahko da materino mleko. Druga stvar, ki je večkrat spregledana je, da je dojenje vir uravnovešanja notranjega sistema (regulacije) za otroka. To vidite, ko otrok v stresu takoj poišče mamino dojko in se želi priklopiti. To ni zato, ker se želi hraniti, ampak zato, ker se mora njegovo notranje stanje uravnovesiti, umiriti. Otrok ima ustni refleks, ki dejansko vodi v sprostitev nevrofiziologije in tako njegov sistem preko dojke vstopi v regulacijo.
Ko otrokov sistem stopi v fazo uravnovešenosti, pomeni, da se je njegov avtonomni živčni sistem, ki ga bo vodil skozi življenje, prilepil na stanje notranjega miru, ki ga ljudje iščejo vse življenje. Pogosto se zgodi, da se stanje notranjega nemira vzpostavi kot privzeto stanje organizma, kar ima za posledico, da lahko ta oseba kasneje postane deloholik, šopoholik, torej nekdo, ki je vedno notranje nemiren. V slabših primerih to privede do strastnega kajenja, drogiranja, jemanja tablet …
Otrok svojega sistema ne more uravnovesiti z mamo, ki je notranje neuravnovešena, nemirna, katere sistem je močno aktiviran. Tudi za odrasle ni dobro, da so z odraslo osebo, ki je živčna. Otrok nima sposobnosti samoregulacije, zato mu mora pri tem pomagati mama. Kot primer si predstavljajte otroka, ki ne želi biti v maminem naročju, ostali pa pravijo, češ da otrok pač tak je. A temu ni tako, vprašanje je, ali je mama notranje nemirna. Otrok noče v njeno naročje, joka, ko je z njo, torej protestira, ker mu mama s svojim nemirom vnaša nemir. Ta otrok si pogosto želi biti npr. v očetovem ali babičinem naročju, če je ta bolj umirjena oseba in se s to osebo lahko tudi sam umiri. Za nemir pogosto niti ni kriva mati sama, potrebuje podporo in pomoč. Razlaga odraslega je lahko povsem napačna: če otrok joče, ko je v maminem naročju in je miren v babičinem, potem se pogovorno reče, da ima otrok rad babico. Ne gre za to, koga ima otrok rad, ker prvih nekaj let otrok ne ljubi, otrok to samo potrebuje in sledi svoji potrebi. Tudi ko vam je hladno, ne greste na vročo peč, ker jo imate radi, ampak, zato ker vas pogreje, dobite toploto, ki jo potrebujete. Otrok gre torej k mami, babici ali očetu, ker z njim dobi, kar potrebuje.
Do kdaj dojiti otroka
Idealno bi bilo vsaj prvo leto, najbolje do tretjega leta, pojasni Tomislav Kuljiš. Sicer ničesar ne moremo posploševati, saj bodo nekateri otroci z dojenjem dobili vse kar so potrebovali pri enem letu, nekateri otroci pa z dojenjem ne bodo dobili vsega kar potrebujejo do šestega leta. Obstaja več kultur, v katerih matere dojijo do petega ali šestega leta. Mame pri nas, ki dolgo dojijo, še vedno doživljajo obsojanje in kritiko. Po drugi strani so današnje mame polno zaposlene in ob vseh obveznostih fizično nimajo toliko časa za dojenje. V vsakem primeru se priporoča, da dojite čim dlje, toliko bolje bo za otroka.
Dotik kože na kožo
Zaradi raznih organskih razlogov lahko ostane mama brez mleka in ne more dojiti, za kar ni kriva sama. Pomaga si s formulami in umetnim mlekom. Drugi pomemben del, ki ga z dojenjem uravnava, pa bo nadomestila z dotikom koža na kožo, očesnim stikom, božanjem, nežnostjo. Pomembno je, da se mama zaradi tega ne počuti slabo, saj je še vedno lahko zelo dobra mama in otroku da tisto, kar potrebuje. Tudi masaža dojenčkov je ena izmed uporabnih tehnik. Otrok, katerega mama večkrat masira s pravilnim dotikom, postane oseba, ki se zna objeti, ki zna uživati v telesnem stiku in je zanjo telesni stik nekaj normalnega, naravnega. S telesnim stikom otrok veliko pridobi, od navade stiskanja rok do razumevanja spolnosti v odrasli dobi. Če otrok ni bil deležen veliko dotikov, njegovo telo ne zna uživati, delovati v stiku. Tako je prikrajšan za enega od človeških potencialov.
