Človeško življenje se začne s spočetjem in preden se ženska zave, da je noseča, otroku že bije srce (biti začne v petem tednu nosečnosti oz. 22 dni po oploditvi). Umetna prekinitev nosečnosti oziroma splav s kirurškim posegom (npr. aspiracija) ali z zdravili (kemično) je v Sloveniji vsako leto opravljen pri več kot 3.000 ženskah.
Metode splava
- Cytotec,mifepriston (kemični splav s tabletko) je najpogostejša oblika umetne prekinitve nosečnosti – umetnega splava v Sloveniji kot po vsem razvitem svetu. Izvaja se vse do 21. tedna nosečnosti. Postopek zahteva tri obiske. Na prvem ženska dobi tabletko, ki prekine delovanje posteljice, na drugem dobi tabletko, ki izzove krče, da izločijo zarodek, na tretjem pregledu se preveri, ali je postopek splava zaključen. Pogosto se življenje otroka – zarodka konča z iztisom v straniščno školjko ali pa se ga zavrže skupaj z biološkimi odpadki.
- Aspiracija (vakuumska aspiracija oz. kirurška umetna prekinitev nosečnost je vakuumski splav od 6. do 14. tedna po zadnji menstruaciji). V maternico se vstavi cevka, ki plod skupaj s posteljico raztrga na koščke in jih posesa. Ta način se zadnja leta uporablja redkeje.
- Feticid (po 22. tednu nosečnosti): je uboj nerojenega otroka z vbrizganjem kalijevega klorida v otrokovo srce, ki povzroči odpoved srca. Izvaja se pri prekinitvah nosečnosti iz medicinskih razlogov (pri anomalijah ipd.). Postopku feticida ponavadi sledi sprožitev poroda.
Umetno prekinitev nosečnosti lahko povzročimo tudi z abortivno kontracepcijo. Maternični vložek (spirala, mirena) in hormonska kontracepcijska zaščita (kontracepcijske tabletke, vaginalni obročki, obliži in injekcije) povzročajo v določenem odstotku splave, saj tanjšajo maternično steno in s tem preprečujejo ugnezditev, čeprav navadno mislimo, da le preprečujejo oploditev jajčeca.
Posledice splava na žensko
Umetna prekinitev nosečnosti ali splav (kemični ali kirurški) ima lahko neželene telesne učinke, med drugim: bolečine v trebuhu, slabost, bruhanje, krvavitve, poškodbe organov (materničnega vratu, brazgotine na maternični sluznici …), sepso in celo neplodnost.
Bolj kot neželene telesne učinke pušča splav čustvene posledice, ki jih s skupno besedo imenujemo postabortivni stres. Postabortivni stres je sestavljen iz telesnih, psiholoških in duhovnih posledic splava, saj gre za nerešen proces žalovanja za umrlim otrokom. Starši, s katerimi sem se srečala, so največkrat omenjali depresijo, anksioznost, panične napade, nizko samozavest, neodločnost, obup, živčnost, nemir, samomorilne misli, motnje prehranjevanja, težave z medsebojnimi odnosi, krivdo in sram, razhod s partnerjem, čustveno otopelost.
Umetna prekinitev nosečnosti in vpliv splava na ponovno zanositev
Nekatere mame po umetnem splavu nočejo več zanositi, ker menijo, da si naslednjega otroka ne zaslužijo, spet druge si želijo čim prej zanositi, da bi “nadomestile” splavljenega otroka. Vsekakor pa je pred naslednjo nosečnostjo tako za mamo kot za otroka najboljše, da se mama s svojimi čustvi iskreno sooči, saj jih s tem najlažje predela in je tako naslednja nosečnost psihično precej lažja. Enako velja tudi za mame, ki so doživele spontani splav. V nosečnosti se namreč prebudijo tudi tista čustva, ki so bila prej zanikana in lahko na nosečnico delujejo precej moreče in vzbujajo strahove ter negotovost.
Odločitev za splav
Večina žensk si splava ne želi in kot same povedo, so se v ta postopek počutile prisiljene s strani partnerja, staršev, delodajalca ali medicinskega osebja (v primeru najstniške nosečnosti ali zdravstvenih zapletov pri otroku) ali finančnih okoliščin. Imele so občutek, da nimajo druge izbire.
Nekatere kot odločitev za splav navajajo občutke osamljenosti ali zapuščenosti v nosečnosti, npr. ko se partner čustveno umakne in odločitev ter odgovornost popolnoma prepusti njej. Mnoge pa povedo, da kljub vsem informacijam, ki so na voljo, niso resnično razumele, v kaj se podajajo in kaj bodo s tem dejanjem naredile – tako sebi kot otroku.
V trenutku, ko mama izve za nosečnost, ki je ni načrtovala, življenje morda res deluje brezupno, a otrok, ki raste v njej, nosi novo upanje. Mnoge mame, ki otroka obdržijo, povedo, da so jih otroci osrečili (ne glede na okoliščine spočetja), jim povrnili smisel življenja, veselje in upanje.
