Trma je otrokova stiska, nemoč, bolečina, ki jo otrok čuti v neki dani situaciji.
Trma je diagnoza, ki jo postavijo starši in ni objektivna resnica. Za starše je otrok trmast, ker ne naredi vsega na prvo besedo in ker se ob zavrnitvi vrže na tla. Trma je otrokova stiska, nemoč, bolečina, ki jo otrok čuti v neki dani situaciji (ko v trgovini ne kupijo igrače in se vrže na tla).
Štiriletnik se ne zna drugače izraziti, povedati, kot s trmo, ki je njegovo edino sredstvo. V takšnem primeru je pomembno, da starši pristopijo k otroku, z njim vzpostavijo dialog, ga razumejo, da mu je hudo, in mu na kratko, brez pridig (naj ne bo vedno na otrokov odgovor, odgovor staršev, ampak to je zato …, s tem otroka povozijo, mu dajo vedeti, da njegovi občutki niso pomembni) povedo, zakaj ne more dobiti nečesa (igrače). Otroku naj dajo vedeti, da ga imajo kljub temu, da so mu rekli ne, radi.
Pri tem je tudi pomembno, da se starši v dani situaciji (npr. v trgovini) ne obremenjujejo, kaj si drugi mislijo o njih, ko začne otrok kričati, ko se vrže po tleh. Ampak je pomemben odnos do otroka. Trgovine so narejene tako, da kličejo »kupi me«, in otroku je v trgovini težko, ker je v njih toliko zanimivega, pisanega, lepega, mamljivega, vendar je odvisen od staršev. Najbolje je, da starši z otrokom ne nakupujejo, temveč gre eden po nakupih, drugi ostane z otrokom zunaj, gre z njim na igrišče, v park na sprehod. Tudi dogovor s štiriletnikom pred trgovino, da danes ne bodo kupili igrače, sladkarije, je v trgovini pozabljen. Otrok ne razume pomena dogovora, razume, čuti pa, kaj je pravilen odgovor.
Za starše je pomembno, da so pripravljeni na situacijo, ki se lahko zgodi. Ko pride do nje, je pomembno, da si starši vzamejo čas za otroka, mu pustijo, da pove svoje občutke, in mu dajo vedeti, da ga razumejo, da mu je hudo, kljub temu pa še vedno vztrajajo pri NE. Ko se bo situacija ponovila dvakrat, trikrat, bo otrok začenjal razumeti, ko starši rečejo NE, je to ne. Najslabše pa je, da otroka v trgovini okregajo, ker kriči, ker se je vrgel na tla, in mu potem vseeno kupijo igračo, sladkarijo. S tem otroka učijo, kaj mora narediti, ko si nečesa želi, in na kakšen način to doseže.
