Katere tipe vzgoje poznamo

0
1139
Tipi vzgoje
Tipi vzgoje

Tipi vzgoje so opredeljeni le trije, a se večkrat zgodi da je v realnosti mešanica večih. Se prepoznate v kakšnem od tipov?

Ločimo tri tipe vzgoje: avtokratski, anarhični in demokratični vzgojni tip. Največkrat pa boste starši prepoznali mešanico dveh tipov vzgoje.

Avtokratski tip vzgoje bi lahko z drugimi besedami imenovali »trda družina«. To je  tista vzgoja, ki je neomajna, spominja na opečnato steno, kjer praktično ni mogoče premikati zidakov. Avtoriteta je visoko nad otroki, otroci se naučijo, kako morajo delati in razmišljati, zato, da bodo ugajali svoji avtoriteti, torej staršem. Ljubezen je skrajno pogojena v smislu, če boš naredil tako, kot jaz pričakujem, potem te imam rad, in to otroci zelo čutijo tudi, če ni govorjeno. Otrok pod vplivom te vzgoje odraste v osebnost, ki ima nizko samopodobo, ima slabo mnenje o sebi, ni samozavesten in nujno potrebuje, tudi kasneje v življenju, oporo, da lahko funkcionira. Taki otroci so lahek plen kvarnih vplivov, lahek plen ulice in svojega mesta ne najdejo v družini, zato težijo k temu, da hitro pobegnejo iz nje, sprejeti pa so v zunanjem svetu, torej na ulici. Z drugimi besedami – nimajo lastne hrbtenice.

Ravno nasproten avtokratskemu je anarhični tip vzgoje, lahko bi mu rekli tudi »mehka družina«. Gre za tip vzgoje, kjer vzgoje sploh ni, oblikujeta pa jo dve skupini staršev. Ena podskupina so tisti starši, ki so sami bili deležni strogega avtokratskega vzgojnega stila in imajo zaradi tega travmatično oziroma bolečo izkušnjo in se sami pri sebi odločijo, da bodo šli v drugo skrajnost. Medtem ko drugi tip staršev so tisti starši, ki so osebnostno nekoliko manj zreli in imajo že veliko dela z urejanjem samega sebe v osebnostnem, čustvenem, psihosocialnem smislu in jim preprosto zmanjka časa za otroke. Pri mehkem tipu vzgoje se starši ravnajo po trenutnem čustvenem vzgibu, kot jim pač v tistem trenutku uspeva. Za isto situacijo je danes rumeno, jutri rdeče, potem spet drugič modro … Ni postavljenih vzgojnih meja, ni reda v družini. Če je kdo od staršev utrujen in ni večerje, je to nekaj čisto običajnega. Zaradi tega otroci razvijejo izredno barvite manipulativne vzorce, kar pomeni, da se hitro naučijo obrniti okolico sebi v prid.  Tudi ti otroci ne razvijejo pozitivne samopodobe in so “lahek plen” kvarnega okolja.

Tretji vzgojni tip pa je demokratični vzgojni tip oziroma »prožna družina«. To je vzgojal, kjer otroci upajo izražati svoje mnenje, kjer so njihove vloge jasno zastavljene, otroci čutijo, da so spoštovani, zaupanja vredni, čutijo se tudi sprejete, ljubljene. Otroci znajo izkazovati ljubezen, znajo izražati mnenje brez negativnih posledic, starši druzina_4pa jim dajejo sporočila kot so: “Verjamem vate!, Zaupam ti!, Rad te imam!, Stojim za teboj! …” Otroci se razvijejo v čustveno in osebnostno zrele osebe, zlahka izražajo svoje mnenje in tudi brez strahu, da bi se zgodile negativne posledice. Ljubezen ni pogojevana in znajo se upreti različnim  negativnim situacijam – ravno zaradi te svoje močne hrbtenice.

Kateri je najprimernejši tip vzgoje?

Najprimernejši vzgojni slog je demokratični oz. t. i. prožna vzgoja. Gre za vzgojni pristop, ki je otroku prijazen, ga upošteva, ga nauči jasno izražati svoja mnenja brez neugodnih posledic zanj (kot npr. pri avtokratskem slogu, kjer je ljubezen do otroka pogojena). Demokratični vzgojni pristop sporoča otroku, kot smo že prej omenili, da je zaželen, spoštovan, enakovreden v družini, da mu starša zaupata, ga imata rada …

Ali se stili med seboj mešajo?

Težko najdemo izrazito en sam vzgojni slog. Podobno kot temperamenti pri človeku, ki se medsebojno mešajo, saj se mešata vsaj dva do trije temperamenti, med katerimi navadno eden dominira. Res je, v določenih situacijah se lahko zgodi, da starši spremenijo vzgojni slog in navadno se to dogaja pri vzgojnih momentih, ko se starš čuti nemočnega in se zboji za svojo avtoriteto. To se zgodi največkrat v družinah, kjer so bili starši vzgajani z avtokratskim vzgojnim stilom in si pri lastni vzgoji zapovedo, da »bodo ravnali povsem drugače«, v bistvu pa v trenutku nemoči »zapadejo« v vzgojo, ki jim je domača, četudi vedo, da ni ustrezna.

Pogoste menjave vzgojnih stilov vnašajo v otrokov svet zmedenost in niso priporočljive. Samozavestni ter čustveno in osebnostno zreli starši vedo, da je demokratičen vzgojni pristop prava smer in temu sledijo ne glede na situacije, v katerih se znajdejo z otrokom.

Ali lahko napovemo na podlagi vzgoje, kakšne lastnosti bo otrok razvil glede na način vzgoje?

Vsekakor je mogoče napovedati (vsaj do neke mere) v kakšno osebnost se bo razvil otrok (predvsem v smislu značajskih potez), a temu se pridružujejo še drugi dejavniki: genetski zapis, okolje s kulturo, ki jo razvija in tradicijo (v katerem se posredno odraža tudi vzgoja), otrokova samoiniciativa. Tako anarhičen kot avtokratski tip »razvijeta« otroke z negativno samopodobo, manipulativnimi vzorci in potlačenimi agresivnimi vzgibi …

Sodelujoči strokovnjaki:

Nevenka Janež

univ. dipl. psih., IZZIV, izobraževanje, svetovanje in posredništvo

Prejmite redne uporabne informacije za vašega otroka Brezplačno.

NAPIŠITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here