Tesnoba pri otroku

0
2073
Tesnoba otroka
Tesnoba otroka

Vsak od nas se boji neznanega, še bolj pa otroci. Zakaj pride do tesnobe, kako otroci doživljajo tesnobo? To je občutek, ki ga imamo pri določeni situaciji.

Tesnoba ali anksioznost je vrsta strahu, ki se pojavi ob občutku posameznika, da ne bo mogel obvladovati življenjskih težav. Pri dojenčku je to lahko tesnoba ob ločitvi od mame, saj še ni zmožen preceniti, da bo lahko preživel brez njene bližine. Pri starejših otrocih pa se pogosto pojavlja ob trudu za šolske uspehe ali sprejetosti med sovrstnike. Strah in anksioznost običajno ločujemo na način, da strah povežemo z reakcijo na neko zunanjo nevarnost, anksioznost pa je našega notranjega izvora.

Metka Furlani opozarja, da je treba razlikovati med pojmoma tesnoba (bojazen, anksioznost) in strah. Medtem ko strah predstavlja bojazen pred objektivno ogrožajočimi situacijami (gre za realen strah), tesnoba, ki se razvije iz strahu, objekta nima, ali pa je ta nedoločen (otrok ne ve, česa se boji). Iz tega razloga je občutek tesnobe bolj mučen od občutka strahu, zato je tudi težje premagljiv. Po Freudovem mnenju naj bi prvi občutek tesnobe otrok doživel ob svojem rojstvu. Takrat jo doživi dobesedno fizično.

Otrokova anksioznost

Vsi ljudje doživljamo strah pred neznanim. Tudi otroci, ki so sposobni, bodo začutili rahlo tesnobo npr. pred matematičnim testom ali pomembno športno tekmo. »Vendar pa, če je te tesnobe preveč ali jo doživlja ob neprimernih trenutkih, je to lahko za otroka boleče in moteče. Otrok ima v svojem otroštvu širok spekter nalog, ki jih mora izpolniti, zato je pomembno, da smo starši pozorni, da tesnoba ne posega preveč v njegovo sposobstrahovi3nost za delovanje,« opozarja Barbara Repinc, univ. dipl. pedag. in soc. kult., psihoterapevtka transakcijske analize.

Poznamo šibko in intenzivno anksioznost. Šibko anksioznost otrok izraža z nihanjem razpoloženja, nemirnostjo, razdražljivostjo, vzkipljivostjo in nemirnim spanjem. Za določeno obdobje se pojavi pri vseh otrocih in zanjo lahko rečemo, da je normalna. Kadar pa otrok blage anksioznosti ne premaga, se iz nje razvije intenzivna anksioznost, ki pa je težje prepoznavna. Otrok jo namreč nezavedno prikriva. Situacijam, ki mu sprožajo občutke hude tesnobe (ti lahko preidejo tudi v panične napade, ki so med mladostniki vse pogostejši), se začne izogibati. Mir lahko poišče v pretiranem gledanju televizije, računalniku, hrani itd. Otrokovo vedenje postane pretirano, nerazumno. Tovrstna anksioznost je lahko nevarna za otrokov psihosocialni razvoj, zato je prav, da starši v tem primeru poiščejo strokovno pomoč.

Najpogostejše vrste tesnobe pri otrocih:

  • tesnobe, povezane z ločevanjem od staršev,
  • z odhajanjem v posteljo,
  • pred obiskom zobozdravnika ali zdravnika,
  • pred šolskimi nalogami, izpiti in tekmami,
  • pred večjimi zdravniškimi posegi in
  • pred (ne)sprejetostjo med sovrstniki.

Izražanje tesnobe

Otroci, ki se borijo s tesnobo, lahko pričnejo:

  • uporabljati negativne ali izkrivljene vzorce mišljenja,
  • izražajo pesimizem,
  • predstavljajo si vse najhujše,
  • so samokritični,
  • togi,
  • pogosti so jeza, nemir, razdražljivost, nasprotovanje in kljubovanje.

»Takšni otroci imajo neprestano skrbi kaj se lahko zgodi, postanejo izredno perfekcionistični in pogosto jokajo, poročajo o bolečinah v trebuhu, glavobolih in utrujenosti. Pogosto imajo težave s spanjem, tudi nočne more. Opaziti je mogoče slab spomin in težave s koncentracijo ter težave v prehranjevanju. Otroci, ki so zelo zaskrbljeni, lahko postanejo zelo zahtevni za svojo družino, če stvari ne gredo tako, kot si želijo,« razlaga Barbara Repinc. Pogosto tudi starši povzročamo tesnobo, zlasti pri starejših otrocih, z velikimi pričakovanji, ki jih gojimo za svoje otroke (da bodo uspešni v šoli, v športu, v družbi), kar lahko sporočamo verbalno ali neverbalno in tako izvajamo pritisk, ki ruši otrokovo samozavest, da ne bo zmogel doseči teh ciljev.

Vloga staršev

Otroci, ki doživljajo strah in tesnobo, nam bodo povedali, kako se počutijo le, če se ne bodo bali, da bodo neslišani, nerazumljeni, v zadregi, ponižani ali kaznovani. »Od nas staršev je torej odvisno, kako bomo pristopili k otroku in mu dali priložnost, da z nami podeli svoje skrbi.« Otroku lahko pomagamo s tem, da vzpostavimo dosledno dnevno rutino in strukturo, kar otroku zmanjša strah, poveča se predvidljivost. Hkrati pa ob tem otroku ne zagotavljamo, da se nič ne more zgoditi, pač pa mu dajemo občutek varnosti na način, da se pogovarjamo z njim o tem, kako bodo stvari tekle, če se zgodi kaj nepričakovanega (npr. če zaznamo njegov strah, da ga nekega dne ne bomo prišli iskat v vrtec – povemo, da se kaj takega res lahko zgodi, ker lahko npr. pademo v hud zastoj na cesti – a hkrati damo zagotovilo, da bomo storili vse, kar je mogoče, da ga bo v takem primeru v vrtec prišel iskat nekdo drug, ki ga pozna – otrok naj nam pomaga sestaviti seznam vseh oseb, ki jih lahko v taki situaciji pokličemo – če ne more priti babica, lahko pride teta, mogoče sosed ali znanec …). Otrok se s tem uči iskanja različnih možnosti za nepredvidljive situacije, kar mu prinaša občutek nadzora.

Ko je otrok tegoben, potrebuje spodbudo, da sodeluje v dejavnostih, v katerih uživa, kot so igranje z najljubšo igračo, ustvarjanje, risanje, zunanje igre, branje knjig ali igranje s prijatelji. Če pa se anksioznost pri otroku stopnjuje, je priporočljivo, da poiščemo pomoč strokovnjaka.

strahovi2Osnovne potrebe otroka

Pozorni smo tudi na osnovne potrebe našega otroka, zlasti na reden počitek in prehrano. Otroku moramo zagotoviti redno gibanje, saj to pomaga pri lajšanju stresa in pomaga, da se otrokovo telo sprosti, biti dosledni pri postavljanju omejitev, saj tudi to otroku zagotavlja občutek varnosti, ter ga učiti prepoznavati različne občutke, ki jih doživlja on sam in ljudje okrog njega, in  ga spodbujati, da spregovori o svojih občutkih. »To najlažje naredimo tako, da tudi mi na glas spregovorimo o tem, kako se počutimo. Pri tem smo pozorni, da otrokove občutke samo sprejmemo take, kot so, brez nasvetov, kritiziranja, saj se bodo sicer počutili zavrnjene, nerazumljene. Seveda je tudi tolažba zelo dobrodošla, saj otroku sporočamo, da ga imamo radi in da je varen. Tolažimo lahko preko zagotovil o varnosti in naši ljubezni, crkljanja, zibanja, petja, pripovedovanja zgodb. Včasih se nam lahko zazdi, da je naš otrok že prevelik za tovrstno crkljanje, vendar zaskrbljeni otroci potrebujejo dodatne stimulacije, da se lahko pomirijo in sprostijo napetost,« pravi Barbara Repinc.

Sodelujoči strokovnjaki:

Barbara Repinc

http://www.psihoterapevt.si/

univ. dipl. pedag. in soc. kult. ter psihoterapevtka transakcijske analize

Metka Furlani

http://www.metkafurlani.si/

univ. dipl. soc in psihodinamska psihoterapevtka

Prejmite redne uporabne informacije za vašega otroka Brezplačno.

NAPIŠITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here