Televizija in risanke

0
748
Risanke.
Risanke.
Vedno več strokovnjakov se strinja, da otrok medije spremlja že, ko je še v maminem trebuščku. Spremlja zvoke in glasbo iz radia, svetlobo iz drugih medijev. »Nadaljuje kot dojenček: išče izvor zvoka, sliko na televiziji, računalniku, nato pa razvojno to stopnjuje. Ko je otrok star okoli deset mesecev, raziskuje in že rokuje z miško, tipkovnico, gleda televizijo,« pravi vzgojiteljica Jana Mali. Otrok kmalu razume, da se z določenim gibom, ki ga naredi starš, lahko pojavi najljubša pesmica, žival, vozilo ipd.

Z razvojem otroka se povečuje tudi njegov interes za gledanje televizije in rabe računalnika. Naloga staršev je, da so pozorni zlasti na VSEBINO, ki jo otrok gleda, posluša, igra na računalniku. Otrok namreč lahko napačno interpretira videno in tako narobe razume določene pomembne pojme. Kot take jih ozavesti, jih na nepravi način povezuje v realnem življenju in tako ne odreagira, kot bi moral, kar se lahko kaže kot neprijazno ali agresivno vedenje. Zato Jana Mali svetuje: »Starši naj se ob gledanju pogovarjajo z otrokom in sproti rešujejo probleme in težave, ki nastanejo ob vsebini gledanega in slišanega. Otroku naj razložijo, kdo je dober in kdo hudoben ter zakaj je tako v risanki in kako je v resnici v življenju. Menim, da je prava mera gledanja TV in udejstvovanja na računalniku toliko časa, dokler so lahko starši prisotni ob spremljanju medijev zraven svojega otroka

 Težko je sicer natačno reči, katere risanke in igrice so bolj primerne od drugih – »starši naj se odločijo sami; če jih bodo gledali skupaj z otrokom, bodo hitro videli, kdaj vsebina ni primerna in kaj je tisto bolj primerno poučno, zabavno, prijazno …«. A na drugi strani  iz lastnih izkušenj strogo ocenjuje: »Mediji imajo na predšolske otroke zelo velik vpliv. V vrtcu sem pri svoji skupini ugotovila, da bi bile vse deklice rade Winksice. Gre za risanko, kjer je nasilje kar precej pogosto, poleg tega so junakinje vse suhe, pomanjkljivo oblečene in nasilne. Dečki se navdušujejo nad Pokemoni, Ben tenom itd., ki prikazujejo orožje, pretepanje, nasilje, nikjer ni nič prijaznosti, dobrote in lepih besed.«

Otrok naj ne bi gledal televizijskega programa oziroma bil na računalniku več kot dve uri dnevno (velja za predšolskega otroka in učenca). »Postavite mejo, dogovorite se, kaj in koliko časa bo lahko spremljal TV oziroma računalnik. Omejitve naj veljajo za kakovosten televizijski program, risanke, otroške oddaje, otroške filme, dokumentarce, video igrice … Dostop do ostalega programa otrokom ni potreben. Določite svoj urnik, denimo najprej igra na prostem, doma, skupno igranje, druženje in ne nazadnje gledanje televizije. Ne pozabite, da mlajši, kot je otrok, manj časa naj preživi pred televizijo. Televizija naj ne bo v otroški sobi, pa tudi v dnevni sobi naj bo čez dan ugasnjena,« dodaja vzgojiteljica.

Televizija in računalnik oziroma internet imata tudi pozitivne učinke in sta lahko del učenja ter spoznavanja in posledično del otrokovega razvoja, če je njuna raba primerna in pod nadzorom odraslih. Na spletu otrok spozna, kje vse se iščejo informacije in kako priti do njih. »Tako televizija kot internet lahko bogatita otrokovo besedišče, učita, zabavata, informirata, odpravljata tišino, odganjata samoto, razvajata, sproščata, a na drugi strani lahko tudi jezita in živcirata.« Paziti je torej treba, da otrok ni predolgo izpostavljen televiziji in računalniku ter da je to le ena izmed »dejavnosti«, ki jih počne čez dan.

Vsebina: Katja Urankar

Jana Mali

dipl. vzgojiteljica

Ni objav za prikaz

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj