Včasih je težko razlikovati, ali je otroka res še strah ali se iz taktičnih razlogov oklepa svojega »strahu«. Njegova telesna govorica vam bo veliko povedala, da boste znali med tem razlikovati.
Vaš otrok lahko podnevi deluje veselo in uravnoteženo – in se zvečer kljub temu počuti nemočnega in plahega. V tem ni nobenega protislovja. Zvečer je temno in tiho. Otrok leži sam v svoji postelji. Ni igrač ne prijateljev, da bi se zamotil. Zdaj je sam s svojimi občutki in fantazijami in marsičemu mora biti kos: novi vtisi, konflikti z brati ali sestrami, kratkoročna ločitev od staršev in še veliko drugega.
Že potek povsem normalnih položajev lahko od malčka kdaj pa kdaj zahteva preveč. To še toliko bolj velja, ko nastopijo odločilne spremembe, kot so selitev, rojstno bratca ali sestrice, bolezen ali spor v družini. Vaš otrok lahko podnevi navidezno še tako dobro shaja s tem. Ko je sam v postelji, pa morda spet postane čisto »majčken« otrok, ki bi se rad stisnil k vam in pri vas poiskal oporo, kot da je nenadoma spet dve, tri leta mlajši. Mogoče si bo izmislil izgovore ali našel način, da bo zavlačeval z odhodom v posteljo. Mogoče vas ne bo hotel izpustiti.
Doživetja, ki v vašem otroku vzbudijo občutek strahu in negotovosti, so zelo različna. 
Otroci pogosto ne morejo urediti svojih čustev in le redko lahko točno povedo, kaj jih zares vznemirja. Mogoče jih je namesto tega strah pošasti ali strahov. Slednji tako rekoč prevzamejo mesto doživetij, ki so jih otroci podnevi občutili kot nekaj grozečega in jim preprosto niso bili kos. Seveda pa se pošasti in strahovi lahko pojavijo tudi kot posledica daljšega gledanja televizije v popoldanskem času.
Ne more vsak otrok brez težav prenesti pogosto strašljivih likov iz risank – čeprav še tako suvereno obvlada daljinca. Otroci se pogosto bojijo tudi tistih likov, ki se nam zdijo povsem neškodljivi. Lahko se zgodi, da se iz izjem razvijejo nove navade uspavanja. Otrok potem uporablja »strahove«, da odloča o večernem obredu, in sicer po tem vodilu: »Če pripovedujem o strašnih pošastih in strahovih, ostane mamica z mano v postelji, dokler ne zaspim.« Včasih je težko razlikovati, ali je otroka res še strah ali se iz taktičnih razlogov oklepa svojega »strahu«. Njegova telesna govorica vam bo veliko povedala, da boste znali med tem razlikovati. Še dodatno bodite pozorni, ali otroka tudi podnevi zanima njegova večerna ali nočna tema v zvezi s strahom. Če je tako, ima verjetno res težave. Poskusite jim priti na sled podnevi. Večerni obred – če odmislimo izjeme – bi načeloma moral potekati po utečenih tirnicah. Otroku boste najbolje pomagali, če mu prisluhnete, če vzamete njegove skrbi in strahove resno in če mu zagotovite svojo ljubezen in varstvo – in ostanete neomajni.
Vir: Vsak otrok se lahko nauči spati
