Otroci, ki imajo v mladosti možnost doživljati odnos med staršema, torej med moškim in žensko, imajo pri razvoju svoje spolne vzgoje manj težav kot tisti, ki v družini doživljajo močno prevlado enega ali drugega starša.
Moški in ženske smo različni (na srečo!) in vsak od nas da otroku nekaj drugega. To nikakor ne pomeni, da je vloga enega starša pomembnejša. Vlogi očeta in matere naj bi se dopolnjevali – oba od staršev sta odgovorna za razvoj otrokove osebnosti, a vsak na svoj način. Otroci srkajo vzgojna sporočila in s tem se izoblikuje njihova identiteta.
Otrok najsrečnejše odrašča v družini, kjer imajo starši nekaj skupnih pogledov na svet, hkrati pa je nekaj različnih. Otrok potrebuje za svojo umestitev v svetu nekaj različnih točk, da se lahko uravnava po njih – ena sama ni dovolj. Ni rečeno, da sta to očka in mamica – glavno je, da ima otrok možnost komunikacije in primerjave tako z ženskim kot z moškim likom.
