Čim starejši je otrok, več možnosti ima za urejanje in razvrščanje zaznavnih izkušenj. Pomemben mejnik v tem razvoju je otrokovo spoznanje, da predmeti, ki jih zazna, obstajajo tudi še potem, ko izginejo iz njegovega vidnega polja. Če mlajši otrok kakega predmeta ne vidi več, zanj tudi preneha obstajati, nekako v skladu: daleč od oči, daleč od srca. Otrok namreč še ne pozna kategorij, v katere bi lahko predmet v mislih razvrstil in se nanj kasneje spomnil.
Sposobnost, da obdrži predmet v spominu in si ga kasneje spet prikliče, razvije pri približno šestih do osmih mesecih. Spoznamo jo lahko po tem, da išče kakšen predmet tudi še potem, ko smo ga na primer pokrili s krpo. Starejši otrok poskuša krpo odstraniti in se tako dokopati do predmeta. Poleg tega je zelo presenečen, če najde pod krpo namesto prejšnjega predmeta kaj drugega (če je torej odrasli predmete zamenjal, ne da bi bil otrok to opazil).
Otrok, mlajši od šestih mesecev, ne išče predmeta, če ga skrijemo, in tudi ni presenečen, če se nenadoma pojavi kakšna druga stvar. Ko otrok doživi to temeljno izkušnjo in spona, da stvari obstajajo, tudi če jih ne vidimo več, se to prenese na zaznavanje in razvrščanje oseb. Šele v tem obdobju začne na primer izrecno zahtevati mamo, čeprav je trenutno ne more videti ali slišati. Otrok lahko zdaj tudi vse bolj razlikuje med domačim in tujim. Ve, s katerimi osebami ali predmeti je že imel izkušnje, zato se lahko tudi prvič različno odzove na ljudi. Četudi je morda že prej izoblikoval različne vedenjske vzorce v stikih z določenimi osebami (kot so na primer starši), pa prihaja zdaj še do mnogo večjih razlik v odnosu do znanih oziroma neznanih oseb.
