Ko otrok ustvarja, se igra, ga pustite in ga ne omejujte na čas. Otrok naj spozna čim več načinov ustvarjanja, kjer bo razmišljal in krepil svojo domišljijo.
Pri manjših otrocih vsi znova in znova priporočajo čim več takšnih igric in nalog, ki spodbujajo fino mehaniko, s prstki, recimo to, da nizaš verižice, ker ta drobni prijem s prstki v resnici razvija naše možgane. Ustvarjanje, recimo iz škatel robota, dajte mu mir, ko ustvarja. Ne mu pametovat, ne ga preganjat, da pade v tisti, rečemo »flow« zanos, naj ustvarja. To je tisto, ko tudi še odrasli kdaj pa kdaj začutimo, je tako zelo dobro, da pozabiš na čas in prostor.
Torej ne jih takoj premikati, ne jih omejit na pol ure, potem pa tisto drugo, če vidiš, da otrok ustvarja … Verjetno je tukaj dobro, da otrok spozna več različnih načinov, ki obstajajo, ker bo lažje našel s tem svoj izraz. Ampak če smo spet pri strukturi, moram opozoriti da se starši pritožujejo na primer v osnovni šoli, da učiteljice rečejo, da ne smejo risati čez črto.
To je pa zanimivo, Slovenci smo najslabše funkcionalno pismeni v Evropi. To pomeni, da ne znamo brati navodil. Nekoč mi je razlagala srednješolska učiteljica, da se to začne vse s tem, da mi, ko je otrok že dovolj velik, da bi že moral risati lepo, še zmeraj riše čez črto. To se pravi, je tako ne natančen in se ne potrudi in potem se to stopnjuje do te faze, da bi moral prebrati navodila, katera koli, na primer prošnja za štipendijo, bi jo moral prebrati, pa je v resnici ne, ker mu je to tuje izpolnjevanje obrazcev. Torej na eni strani struktura spet in na drugi svoboda.
