Spodbudite otroka k razmišljanju

0
1327
Razmišljanje otroka
Razmišljanje otroka

Otroka želimo naučiti samostojnosti in razmišljanja s svojo glavo, to lahko delamo skozi igro in z zgledom.

Pomembno je, da zna otrok razmišljati s svojo glavo. Kot samostojen posameznik si bo moral znati sam ustvariti svoj vir preživetja. Edini način, da mu to uspe, pa je, da zna ustvarjati sam. V nasprotnem primeru mu ostane edino, da je orodje v rokah nekoga drugega. S tem, ko otroke učimo razmišljanja, jih učimo preživetja.

Samostojnost in soodvisnost

Ločiti moramo stvari, ki potrebujejo red in tiste, kjer je dovoljeno nekaj svobode. Samostojnost je vrlina, vendar v okviru poznane strukture. Imeti popolnoma vodljivega otroka iz katerega lahko nastane vodljiv odrasel, ni stvar, ki bi si jo želeli za svojega otroka. Po drugi strani pa ne želimo niti, da je otrok tako zelo neodvisen, da ne priznava nikogar drugega. V tem smislu govorimo o vzgoji za soodvisnost. To pomeni, da če je čas za igro, naj ta igra poteka v okviru otrokovih možganov, njegovih želja in sposobnosti. Igro naj otrok vodi sam in ne mi. Ko pa je čas za strukturo oziroma red, otrok potrebuje vodenje. Če damo za primer spanje: ko je čas za spanje, moramo pri tem vztrajati. Otrok potrebuje takšen okvir in se tudi veliko lepše obnaša, kadar tak okvir ima. V vrtcu se velikokrat otroci obnašajo lepše kot doma, saj je tam znana struktura in znan vodja. Pomembno je, da temu poskušate slediti tudi doma. Glavno pravilo je svobodna igra in jasna struktura.

 

Zgled staršev

Otrok se nauči vzorcev, ki funkcionirajo v njihovi bližini. Otroci potrebujejo predvsem psihološko varnost in psihološko svobodo in v okviru tega lahko postanejo samosvoji oziroma slej ko prej najdejo svoj glas. Pomemben je vzgled. Starši smo v prvi vrsti zgled otroku. Velikokrat se bojujemo med tem, da hočemo biti glavna avtoriteta, na drugi strani pa so čustva in želje. Vzgajamo z zgledom, ne z besedami. Povsem zgrešeno je, če otroku rečemo, da ne sme preklinjati, potem pa sliši svojega očeta početi ravno to. Če bo otrok soočen s starši, ki so pasivni, neaktivni, pesimistični, ne prevzemajo odgovornosti,  iščejo krivce zunaj sebe, potem ne morete pričakovati, da bo ta otrok popolnoma drugačen od svojih staršev, temveč jim bo postal podoben. Če je starš kreativen, pozitiven in vedno išče druge rešitve, bo takšen način razmišljanja prevzel tudi otrok.

Poslušajte svojega otroka

Poleg zgleda pa je potrebno da starši znamo tudi poslušati otroka. Otroci nam velikokrat razlagajo, na primer na poti iz vrtca, ko nam želijo povedati tisoč in eno stvar, kaj so počeli v vrtcu, pa jih velikokrat preslišimo. Mnogokrat imajo starši otroka fizično ob sebi, z glavo pa so na telefonu, ali pa v svojih mislih, kar lahko negativno vpliva, ko otrok postane najstnik, saj se do enajstega leta že naučil, da ga starši tako ali tako ne poslušajo. Otrok potrebuje le to, da ga poslušamo in v zameno ne pričakuje nobenega vrednotenja in moraliziranja.

Kaj se lahko starš nauči od otroka

Empatije, potrpežljivosti, radovednosti in volje do življenja. Če otroka gledamo na tak način, je otrok eden največjih učiteljev, ki jih ima vsakdo kot starš. Otrok je ena najlepših in najbolj napornih stvari. Pomembno je, da ob otroku ne pozabimo na partnerja, četudi pridemo navzkriž zaradi vzgoje otroka. Vsi otroci ne postanejo točno tisto, kar so bili njihovi starši, v najstništvu poiščejo svojo lastno identiteto in poskušajo biti vse kar starši niso, vendar pa slej kot prej najdejo nek svoj jaz. Pomembno je, da otroka k ničemur ne silite, pa naj bo to violina, nemščina ali pa razmišljanje. Odprite mu več možnosti, in sam bo našel sebi primerne.

DELI

Sodelujoči strokovnjaki:

Nastja Mulej

mag. Nastja Mulej

http://debono.si/nastja-mulej

magistra komunikologije, univerzitetna diplomirana ekonomistka in univerzitetna diplomirana sociologinja

Prejmite redne uporabne informacije za vašega otroka Brezplačno.

NAPIŠITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here