Starši spodbujajo otrokov razvoj in komunikacijo z vrstniki, veliko vlogo pri socialnem vključevanju pa ima vrtec.
Socialno vključevanje otroka se prične takoj po rojstvu, v družini. »Najprej se razvija v odnosu do matere, pri čemer je izjemno pomembna kvaliteta navezanosti med materjo in otrokom ter ostalimi tesnimi družinskimi člani. Če je ta navezanost varna – to pomeni, da otrok čuti, da se primarni skrbniki odzivajo na njegove potrebe, ga potolažijo, da se otrok čuti ljubljenega, varnega sprejetega – potem otrok lažje in hitreje oblikuje tudi vezi v svojem širšem okolju. Varna navezanost služi kot varen pristan za vse nadaljnje socialne izkušnje. Otroci, ki živijo v družinah skupaj s sorojenci, pridobivajo pomembne izkušnje tudi v odnosu z brati in sestrami,« pojasni Neža Ajdišek, univ. dipl. psih., svetovalna delavka, Vrtec Jesenice.
Vključevanje v vrtčevsko okolje
Z vidika socialnega vključevanja je po besedah Neže Ajdišek največja sprememba in izziv za otroka v predšolskem obdobju vključevanje v vrtčevsko okolje, ko se običajno prvič sooča s pomembnimi izzivi:
- iskanje svojega mesta v skupini,
- upoštevanje druge avtoritete,
- upoštevanje želja drugih,
- odlaganje zadovoljitve svojih potreb in
- sklepanje kompromisov.
Med drugim in tretjim letom postanejo otroci bolj dojemljivi za igro z vrstniki in z njimi navežejo kontakt zaradi igrače, igre ali karakterja vrstnika, ki jim ugaja. »Pred tem prevladuje t. i. vzporedna igra – otroci se igrajo drug ob drugem, ne pa toliko drug z drugim (si izmenjajo igralni material, se dogovarjajo …). Otroci, ki se zgodaj vključeni v vrtec, prej pridobijo te izkušnje, ki jim pomagajo pri vključevanju. Otroci, ki so v domačem varstvu, pa včasih potrebujejo več spodbud, saj je vrtec zanje popolnoma novo okolje, v katerem si morajo poiskati svoje mesto v relativno veliki skupini sovrstnikov, ki je niso vajeni.« Vendar to ne pomeni, da otroci, ki so jih do npr. tretjega leta pazili starši, stari starši ali so bili v zasebnem varstvu, ne bodo vzpostavili takšnega kontakta oz. stika kot otroci, ki so bili s prvim letom vključeni v javni vrtec, varstvo. »Če so imeli pozitivne izkušnje z osebami, ki so zanje skrbele, če so se te osebe znale odzivati na njihove čustvene potrebe in jih spodbujati, potem bodo hitro usvojili nova socialna pravila, ki veljajo v večji skupini.« Vendar pa niso samo spodbude in spodbudno okolje vse, kar potrebuje otrok za kvalitetno vključevanje v socialno okolje. Veliko je odvisno tudi od njegovih osebnostnih lastnosti. Nekateri otroci so bolj odprti za nove izkušnje, drugi bolj zadržani in zato potrebujejo več časa, da sprejmejo novo okolje in so bolj previdni pri vzpostavljanju odnosov.
Spodbujajmo odnose s sovrstniki
»Odrasli otroka spodbujamo pri socialnem vključevanju predvsem tako, da mu omogočamo tudi odnose z njegovimi vrstniki – z vključevanjem v vrtec, obiski prijateljev z majhnimi otroki in igro na igrišču z drugimi otroki. Staršem priporočam, naj v dogovarjanja otrok ne posežejo takoj, temveč dovolijo, da se določene reči dogovorijo sami. Pogosto namreč vidimo, da starši vse prepogosto posegajo in oblikujejo igro otrok. Otrok se socialnih spretnosti šele uči. Vmešajmo se, kadar spor postane preglasen ali ko se pojavi fizično nasilje ali zbadanje. Takrat otroke opozorimo, spodbujamo jih, da poiščejo rešitve, vprašajmo jih, kako mislijo, da se drugi počuti, kaj bi lahko naredili drugače.« Izkušnje, ki jih otrok pridobiva v odnosu z vrstniki, so drugačne od izkušenj, ki jih pridobiva v odnosu z odraslimi. »V odnosu z odraslimi otrok oblikuje svoj odnos do avtoritete, v odnosu z vrstniki oblikuje in krepi socialne spretnosti s “sebi enakimi”. Obe vrsti izkušenj sta pomembni in nenadomestljivi,« pojasni Neža Ajdišek.
