V vsebini Samostojnost pri vsakodnevnih aktivnostih obravnavamo, kako otroku privzgojiti izkušnje, da mu pomoč pripada. Hkrati se dotaknemo teme, kako se lahko na vzgojne situacije odzivate kot umirjeni starši.
Starš, ki zna presoditi situacije
Ni redko, da otrok določeno sposobnost ali veščino že usvoji, potem pa je v življenju ne zmore vedno ustrezno uporabiti. Zrelost staršev se odraža tudi v tem, da zmorejo vsakič znova presoditi, ali bodo pri določeni zahtevi, pravilu vztrajali za vsako ceno in bodo zmogli prepoznati otrokovo stisko, utrujenost in mu v določeni situaciji pomagati. Ob tem pa se ne bodo ustrašili svoje nedoslednosti, temveč razumeli to kot barvitost življenja in sočutje, ki je gradnik odnosov.
Pridobivanje izkušenj, da ti pomoč pripada
Dober primer je obuvanje čeveljčkov, ko pridejo starši po otroka v vrtec. Otrok se zmore pri 3 letih obuti sam. To stori z veseljem, vendar ko je spočit, motiviran … Po varstvu v vrtcu je pogosto utrujen, naveličan tistega dneva, stres je na visoki stopnji ipd. Vztrajanje pri veščini je lahko tudi pregrobo. Če starši ne zmorejo prepoznati otrokove stiske in se odzvati primerno na situacijo ter ga občasno obuti sami. Otrok zato ne bo zaostajal v razvoju samostojnosti. Vendar bo pridobival izkušnje sočutja ter spoznaval, da mu, ko je v stiski, pripada pomoč. Krmarjenje med pravili in prožnostjo je umetnost, za katero je potrebno razvijati čustveni stik s sabo in z otrokom. Rezultira pa v občutku ljubljenosti in globoke povezanosti ter pripadnosti.
Umirjeni starši & samostojnost pri vsakodnevnih aktivnostih
Ključna je umirjenost staršev in veselje, da si z otrokom. Da se ti ljubi, da si zraven, ko on kaj počne, raziskuje, se valja, morda dolgočasi … Otrok ne more in ne sme biti ves čas perfektno funkcionalen. To ni otroštvo in tudi ne življenje. Če se mora otrok razvijati v tej smeri, da je vedno priden, pozoren, ustrežljiv in zaposlen, to podpira razvoj samozadostnosti namesto samostojnosti. Če te lasten otrok vznemirja in moti, je to alarm, da je treba nekaj pri sebi spremeniti, razumeti, sprejeti, se od česa posloviti in se umiriti ter veseliti življenja. Otroci so življenje, navihanost, neprestani »žuboriž«. Če nas to živcira, je to zelo žalostno in krivično, in je po navadi signal, da je bilo tudi naše otroštvo zahtevno, boleče ipd. ter da so potrebne spremembe, da bo polnost življenja lahko zopet vzklila.
