Očetova prisotnost ni nekaj, kar se zgodi ob rojstnem dnevu, ob vikendih ali ob velikih družinskih trenutkih, temveč nekaj, kar se gradi v drobnih, ponavljajočih se dejanjih čez dan. Bližina je način, kako se moški znova in znova vrača v odnos, tudi takrat, ko bi se najraje umaknil. Za prisotnost je potrebna refleksija, kako se iz težnje po umiku, vrnete v t. i. očetovo prisotnost.
Očetova prisotnost, ko moški izbere stik namesto pobega
Za to je potreben iskren pogled vase, trenutek, ko si oče prizna, da ga ne ogroža partnerkin ton, otrokova stiska ali napetost v prostoru, temveč lastni občutki nemoči, preplavljenosti čustev ali strahu. Ko moški zmore pogledati vase in ostati prisoten še nekaj sekund dlje, se začne čarobnost bližine: majhni rituali, iskrena ubeseditev stiske, skupni trenutki, ki nadomestijo pobeg. To so mikrodejanja, ki iz dneva v dan ustvarjajo varnost, dostopnost in odnos, ki zdrži tudi težje trenutke.
Ko zaznate, da se želite umakniti, si zastavite vprašanje: »Čemu se s tem izogibam?«
Ko se moški vrača v vlogo starša in partnerja – v očetovo prisotnost, ko bi najraje pobegnil v:
- delo: služba postane varen prostor, kjer so kompetentni, cenjeni in ne soočeni z zahtevnimi čustvi;
- telefon: neskončno brskanje, novice, šport, družbena omrežja; digitalni pobeg pred bližino;
- šport: pretirano treniranje, dolgi treningi, “moram se sprostiti”, čeprav gre pogosto za izogibanje stiku;
- racionaliziranje: razlaganje, analiziranje, intelektualiziranje namesto čustvene prisotnosti;
- tišino: umik v molk, ki navzven deluje mirno, v resnici pa pomeni odrezanost;
- perfekcionizem: “moram biti popoln oče”, kar vodi v izogibanje odnosu, ko se počutijo neuspešne;
- nadzor: stroga pravila, trda drža, da ne bi bilo treba čutiti lastne ranljivosti;
- umik v razum: čustva so “nevarnost”, zato se zatečejo v logiko, strukturo, reševanje problemov.
Očetova prisotnost – bližina namesto odmika:
- Telefon, delo ali šport postanejo problem takrat, ko nadomeščajo bližino.
- Otrok ne potrebuje popolnega očeta, ampak očeta, ki je prisoten in dostopen.
- Bližina se gradi skozi majhne, vsakodnevne trenutke, ne skozi velike dogodke.
Kako vztrajati v odnosu in starševski vlogi
Moški se mora naučiti prepoznati, da njegov umik ni ‘mir’, ampak pomeni pobeg pred občutkom nemoči ter strah pred neuspehom, ranljivostjo ali konflikti.
Čustveno odsoten oče pogosto ni brezbrižen, ampak sam v sebi nosi nerazrešene stiske, strahove ali občutek neuspeha. Zato se izogiba ‘odnosu’ ali ‘odgovornosti, ter čustveno ne zmore biti prisoten. Saj prisotnost zanj pomeni stik z lastnimi negativnimi občutki, za katere pa nima ustreznih orodij, da bi se z njimi lahko uspešno in zrelo soočal ter jih reguliral.
Prvi znak, da se oče oddaljuje – ne nujno fizično, temveč čustveno, je vprašanje: »Kdaj sem bil nazadnje z vsem srcem in dušo na voljo svojemu otroku?«
Ko se oče zave, da tega že dolgo ni storil, je to lahko znak bežanja pred naporom, čustvi, odgovornostjo ali lastnimi stiskami. Pogum in zdravo očetovstvo torej ni v tem, da oče nima težav, ampak da ostane v odnosu tudi takrat, ko mu je neprijetno, težko in se sooča z lastnimi frustracijami.
Moški se od otroštva učijo, da je:
- ranljivost nevarna,
- čustvena nemoč znak šibkosti,
- konflikt grožnja, ne priložnost za stik,
- umik ‘zrel’, ker prepreči izbruh.
V tradicionalni vzgoji moških je namreč še vedno prisotno mišljenje, da ‘pravi moški’ vse zmore, vse prenese, se ne joka, ne kaže čustev in ni ranljiv. To je za moške v bistvu krivično, saj prav zaradi te miselnosti ne zmorejo čustvene prisotni in razumevanja samega sebe, kaj šele otrok. Ko je stiska premočna, se samodejno sproži obrambni mehanizem umika iz odnosa ali od primarne starševske vloge.
Če oče stiske ne zmore predelati sam, je iskanje strokovne pomoči odgovorno dejanje, in ni znak šibkosti. Moški se namreč pogosteje izogibajo čustvom in se zatekajo v razum, s tem pa ostajajo sami v stiski in pogosto tudi odklanjajo pomoč. Kakršnakoli pomoč jim predstavlja ranljivost, s tem pa občutek nemoči in poraz, saj niso dovolj dobri. Prav zato je odločitev za terapevtsko svetovanje eden najmočnejših korakov, ki jih lahko naredi oče; ne zato, ker je šibek, ampak zato, ker je dovolj močan, da se odloči za spremembo – odločil se je ostati in skrbeti za svojo družino.
