Razvojne težave pri dojenčku

Gibanje novorojenčka je še neorganizirano, nenačrtovano, obsegi gibov so veliki in nepovezani. Vendar se kmalu v lahko pokažejo razvojne težave.

Razvojne faze dojenčka

Vsak otrok je zase individualen, zato težko določimo, kdaj natančno naj bi nastopila posamezna faza. Na začetku pri novorojenčku prevladujejo primitivni refleksi, ki mu pomagajo, da se prilagodi novemu okolju. Okoli tretjega meseca starosti (do najkasneje četrtega meseca) naj bi se dojenček začel usmerjati v sredino (glavo zadrži v sredini), tako v hrbtnem kot trebušnem položaju. »V tem obdobju je tudi prisotno nenehno drobno gibanje dojenčka (v budnem stanju), kar imenujemo drencanje in je ključnega pomena za »zgraditev« sredine in za nadaljnji razvoj dojenčka,« dodaja Špela.

Nato počasi dojenčka začne zanimati okolica, začne se obračati levo in desno, obračanje na bok (najprej na stran, kjer mu je lažje). Ko bočni položaj osvoji, se začne igrati na boku, sledi obračanje na trebuh (na trebuh se obrne, nazaj na hrbet na začetku še ne zna). Ko je otrok na trebuhu, se opira na roke in z dvignjeno glavo zvedavo opazuje okolico. Iz trebušnega položaja se začne obračati v krogu (pivotiranje) in se odrivati z rokami nazaj, nato na vse štiri, kmalu sledijo prvi koraki pri kobacanju. V tem obdobju se otrok tudi sam usede. Naslednja faza je vstajanje (najprej se potegne z rokami, noge zanemari, počasi se vedno več odrine od nog in vedno manj potegne z rokami) ter hoja vstran ob opori in, kot posledica vseh predhodnih faz, na koncu sledi samostojna hoja, »ki je posledica neskončnih ponavljanj in učenja vstajanja, spuščanja, kobacanja preko ovir, hoje ob opori, preprijemanja in prestopanja …). Nikakor dojenčka v nobeni fazi ne učimo niti sedenja niti hoje ali česarkoli drugega, česar sam še ni zmožen.« Ni pomembno, pri kateri starosti otrok doseže posamezno fazo, bolj je pomembno, da starši spremljamo kakovost določenih faz (sedenje ni, če je obložen z blazinami, ampak ko samostojno sedi).

Pravilno ravnanje z otrokom

Špela  Gorenc Jazbec, dipl. fiziot., terapevtka razvojno nevrološke obravnave, pojasnjuje: »Otrok brez težav v razvoju bo ne glede na to, kako starši ravnajo z njim, prej ko slej samostojno sedel, kobacal in shodil. Vendar je pomembno, da tudi pri otrocih brez razvojnih težav pazimo na kvaliteto gibanja. Ravno kvaliteta gibanja kasneje v življenju lahko pripomore k temu, da nas ne bo bolela hrbtenica, da ne bomo hodili na o ali na x, da nog ne bomo obračali navzven, da bomo brez bolečin v križu ipd. Starši se tega premalo zavedamo, velikokrat nam je pomembno, da bi otrok čim prej sedel, ne pa, kako sedi. Otroku je treba pustiti svobodo gibanja. Največ za otrokov razvoj boste naredili, če ga položite na ravno, čvrsto podlago, kjer bo imel dovolj prostora za svobodno gibanje. Dojenčkov nikar ne polagajte v ležalnike, počivalnike, če ga nimate nikamor za odložiti – govorimo za starost nekje do drugega, največ tretjega meseca – ga raje položite v voziček, kjer bo imel ravno in čvrsto podlago. V ležalnikih je vzglavje dvignjeno, kar nikakor ni dobro za razvoj dojenčka. Omejeno je tudi gibanje v njih. Vsekakor pa od tretjega meseca dalje, če ne že prej, otroka polagamo na tla na nedrsečo čvrsto podlago, kjer ima neomejene možnosti gibanja. Otroku pustimo njemu lasten razvoj, kar pomeni, da ga ne učimo sedenja, kobacanja po vseh štirih, hoje. Ko bo na določeno stopnjo razvoja pripravljen, bo to naredil sam.«

Razvojne težave se lahko pojavijo zelo zgodaj, nekatere pa celo lahko odkrijemo že v nosečnosti (npr. Downov sindrom). »Pomembno je, da svojega otroka opazujemo, in če opazimo karkoli, kar se nam zdi sumljivo, na to opozorimo izbranega pediatra. Če pediater odgovori, da bo minilo in da ni nič posebnega, pa vi opažate, da temu ni tako, je pomembno, da vztrajate pri svojem, saj se velikokrat zgodi, da so starši premalo vztrajni, pediatri pa težave opazijo prepozno. Ne smemo pozabiti, da so starši tisti, ki najbolje poznajo svojega otroka. Vsaka mati ima občutek za svojega otroka in vsaj v podzavesti ve, kdaj nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Važno je, da tega občutka ne zanemarimo in sledimo svojim občutkom, saj so običajno pravi.« Če sami opažate, da je z vašim otrokom nekaj narobe, je prav, da ga pregleda strokovnjak in poda mnenje, saj se velikokrat zgodi, da pozno opazimo težave in s tem dojenčku odvzamemo možnost zgodnje obravnave.

Težave z nizkim mišičnim tonusom so najpogostejše

Najpogostejše razvojne težave so težave z nizkim mišičnim tonusom. Omenjeno težavo ima zelo veliko otrok, tudi tistih, ki mogoče nikoli ne pridejo v razvojno ambulanto. Zelo pogoste so tudi težave s kolki (displazije kolkov) in  asimetrije.

Obstaja pa še cela vrsta možnih prirojenih ali kakorkoli drugače pridobljenih anomalij, saj gre pri razvoju že od samega začetka lahko karkoli narobe. Ljudem najbolj poznana, resnejša  genetska anomalija je:

Downov sindrom ali Trisomija 21, ki je kromosomska motnja. Dodatni 21. kromosom povzroča manjše ali hujše psihične in telesne okvare (mentalna zaostalost, motorična zaostalost, srčne napake, druge anomalije).

Cerebralna paraliza je izraz za skupino trajnih okvar možganskega tkiva, ki nastanejo zgodaj v življenju in onemogočajo popoln nadzor nad gibanjem. Lahko se razvije že v nosečnosti ali pri dolgotrajnem težkem porodu, ko otrok utrpi pomanjkanje kisika, kar trajno poškoduje možgane. Pogostejša je pri nedonošenčkih, kjer je lahko posledica resnih težav z dihanjem, krvavitev v možganih ipd. Povzročijo jo lahko tudi huda okužba možganskega tkiva, meningitis ali huda poškodba glave. Poznamo tri tipe cerebralne paralize:

– spastična cerebralna paraliza: težko kontroliranje mišic in sam izgled je otrdel;

– atetoidna cerebralna paraliza: nehoteni gibi, ki jih ne morejo nadzorovati;

– ataxična cerebralna paraliza: težave z ravnotežjem.

Redko srečamo točno določeno obliko cerebralne paralize (samo spastično, samo  atetoidno …,) običajno se srečamo z mešanimi oblikami cerebralne paralize.

Fenilketonurija je redka dedna bolezen, kjer gre za motnjo v presnovi,  saj se na 8000 otrok rodi 1 otrok s fenilketonurijo. Fenilketonurija je podedovana motnja v presnovi beljakovin oziroma aminokisline v teh beljakovinah, ki se imenuje fenilalanin. Otroku s fenilketonurijo se ta del beljakovine oziroma aminokisline zato nakopiči v telesnem tkivu in krvi. Novorojenčki s to vrsto bolezni so ob rojstvu videti zdravi, postopoma pa se pri nezdravljenih otrocih začnejo kazati znaki nepopravljive okvare možganov in centralnega živčnega sistema. Že v prvih mesecih življenja začnejo nezdravljeni otroci zaostajati v motoričnem razvoju, pojavijo se krči, slabša duševna razvitost, po koži se pojavi ekcem, zobovje je nerazvito.

Epilepsija je ena izmed najpogostnejših nevroloških bolezni in je lahko tudi posledica drugih resnejših bolezni ali okvar (npr. cerebralne paralize). Gre za bolezen, pri kateri se zaradi nenadne nepravilne dejavnosti možganskih celic (nevronov) pojavijo epileptični napadi. Ti se navzven kažejo na različne načine, odvisno od tega, kje v možganih je prišlo do nepravilne dejavnosti.

Čim prej do odkritja nepravilnosti in razvojne težave pri dojenčku

Za dojenčka in za njegove starše je čim zgodnejše odkritje, da z dojenčkom ni vse tako, kot bi moralo biti, ključnega pomena. V prvi vrsti je to pomembno zaradi dojenčka samega, saj mu pravočasno oziroma čim zgodnejše odkritje kakršnekoli razvojne motnje omogoča, da dobi primerno obravnavo in pomoč že od samega začetka. Rezultati razvojno-nevrološke obravnave kažejo, da je napredek veliko večji, če je otrok obravnave deležen že v zgodnjem obdobju dojenčka, kot če z obravnavo začne v kasnejšem obdobju. Poleg tega pa je pomembno, da starši otroku razložijo, kaj se dogaja z njim, ne olepšujejo stvari, temveč ga soočijo, mu pomagajo, mu stojijo ob strani.