Strokovni delavci vrtca vsakodnevno, še posebej pa v času uvajanja skrbijo za pozitivno klimo v oddelku, s toplimi medsebojnimi odnosi.
Pokazatelj otrokovih socialnih kompetenc je odzivanje v odnosih s sovrstniki. Vzgojitelji, ki so poleg vas v vsakdanji interakciji z otroci, prav tako opazujejo vašega otroka in prepoznajo njihovo doživljanje in socialno prilagojenost.
Odrasli, ki so v dnevni interakciji z otrokom lahko od 2,5 let prepoznajo in ocenijo različne dimenzije njihovega socialnega vedenja, tako njihovega čustvenega izražanja kot interakcije z vrstniki in odraslimi, torej njihove socialne prilagojenosti. Otrok z razvojem pridobiva razumevanje notranjega in zunanjega sveta, s tem pa se izoblikujejo oz. razvijajo tudi njegove socialne kompetence.
Različni vidiki otrokove socialne prilagojenosti
Vedno naslavljajte otrokova čustva in jih spodbujajte; to počnejo tudi vzgojitelji. Tako pozitivna in negativna. Otroku dovolite in pokažite, da so vsa čustva »v redu«, so dovoljena in jih je treba izraziti. Pomagajte mu pri učenju njihovega izražanja. Torej, ko je jezen, kako jo izraziti, kaj lahko naredi, da jo da iz sebe (pove, diha, teče, boksa v blazino). Pomagajte otroku poiskati zanj primeren način izražanja čustev.
Odrasli ste tudi pri otrokovem izražanju čustev največji vzgled in vzor. Doma lahko večkrat opazite, kako je prevzel vaše vzorce izražanja, čeprav jih pri sebi ne zaznate. Otrok vas stalno opazuje in se od vas uči, opazuje kako se odzivate v interakciji s svojimi bližnjimi, v širši družbi, s sovrstniki.
3 sklopi socialnih kompetenc
V socialnem okolju se čustveno izražanje oz. doživljanje ter prilagajanje socialnemu okolju kaže kot njegovo razpoloženje – kako varnega se počuti, kako se prilagaja na nove ljudi, kako se spoprijema s frustracijami in strahovi. Otrokovo doživljanje in čustveno izražanje pride v ospredje ob vstopu v vrtec, ko postane del vrstniške skupine. Njegove lastnosti se nato odražajo preko vedenj do drugih otrok – upoštevanje želja, občutljivost, skrbnost, agresivnost, negodovanje, vzkipljivost, biti v središču pozornosti, sodelovanja.
Drugi vidik je otrokova interakcija in vedenje s sovrstniki. Nekateri otroci so vseskozi v igri z drugimi, drugi se držijo oz. ločijo od skupine, spet tretji aktivnosti z vrstniki zavračajo. Pokazatelj otrokovih socialnih kompetenc je tudi odziv v konfliktnih situacijah. Otroci, ki sovjega doživljanja ne izražajo agresivno, imajo navadno dobre odnose s sovrstniki. V odnosu s sovrstniki pa je pomembno tudi prepoznavanje, kako dobro sledi otrok željam sovrstnikov in izraža razumevanje ter skrbnost do drugega.
Tretji nivo socialnih kompetenc pa prepoznajo iz otrokove samostojnosti oz. navezanost na odraslega. Ali lahko otrok učinkovito deluje brez nadzora vzgojitelja, skuša konfliktne situacije najprej rešiti sam ali jih sprejme kot priložnost za učenje nečesa novega. Po drugi strani pa so otroci lahko boječi, ob igri si želijo pomoč odraslega (vzgojitelja, starša, starega starša), hitro zajokajo in se vdajo, ko so postavljeni pred izziv ali oviro.
Vloga vzgojitelja pri otrokovi socializaciji
Strokovni delavci v vrtcu opažajo zelo raznolika socialna vedenja, čustva in odzive otrok ob vstopu v vrtec, ki niso toliko odvisni od otrokove starosti, kot od otrokovega temperamenta in socialne kompetentnosti. Čustveno stabilni otroci nimajo posebnih težav pri vključevanju v vrtec in uvajalno obdobje hitro uspešno prebrodijo. Seveda je prisotna začetna ločitvena kriza, ki je normalna za razvojno fazo specifične navezanosti otroka na starše oz. skrbnike, vendar čustveno stabilni otroci hitro ugotovijo, da se bodo starši vsak dan vrnili po njih in se sprostijo v svojem novem okolju. Raziskovati začnejo nove igrače, prostor in navezovati stike s strokovnimi delavci ter vrstniki.
Strokovni delavci vrtca vsakodnevno, še posebej pa v času uvajanja skrbijo za pozitivno klimo v oddelku, s toplimi medsebojnimi odnosi. Spremljajo otrokova čustva in se na njih odzivajo. Preko raznih tem in delavnic pomagajo otrokom prepoznati svoja čustva, jih ubesediti in se z njimi spopadati. Tudi zgled odrasle osebe igra pomembno vlogo pri izražanju čustev in sprejemanju odgovornosti za svoje vedenje, zato se trudijo ubesediti svoja čustva z »jaz-sporočili« in jih ustrezno izražati oz. nadzorovati.
Zelo dobro poznajo vsakega otroka, njegove navade, reakcije
Vzgojitelji se zavedajo, da je vsak otrok svoj individuum in se vsak spopada na drugačen način z določenimi situacijami. Način, kako otroku pomagajo, je predvsem iskanje vzrokov, zakaj je prišlo do določenega vedenja. V ospredju je komunikacija med starši in vzgojitelji, da so ti seznanjeni s spremembami pri otroku, saj je razlog morda le neprespana noč, lahko pa tudi, odsotnost mamice ali očka zaradi službene poti, nov član v družini, daljša odsotnost, ločitev. Vzgojitelji bodo tako lažje obravnavali posameznika, njegovo počutje in odziv.
Vez vzgojitelj – starši je ključna, gre za dnevno sodelovanje. Vzgojitelji vedno spodbujajo pozitivne reakcije otrok, jih pohvalijo in spodbujajo.
Vzgojitelji sprejemajo vsa vedenja pri otroku, tako pozitivna kot negativna. Otrok se izražanja, spopadanja s čustvi šele uči in pri tem so mu odrasli, s katerimi je v dnevni interakciji vzor in pomoč. Kako dolgo določeno vedenje traja je povsem odvisno od razloga. Če gre za resnejše čustvene odzive, vzgojitelj običajno povabi starše na pogovorne ure, kjer skupaj iščejo razloge za stisko in poiščejo načine za pomoč otroku.
Vira: Stritih, Božena. 2011. Socialne kompetence predšolskih otrok – eden od napovednikov uspeha v šoli. V Zbornik IV. Strokovne konference vzgojiteljev v vrtcih 2011. Vidmar, Maša in Maja Zupančič. 2006. Spremljanje socialnega vedenja otrok v vrtcu: na posameznika osredotočen pristop. V Psihološka obzorja, 15 (1): 47–74.
