Ideja je, da bi naše otroke bolje organizirali, jim dali več, da bodo uspešnejši, srečnejši, bolj funkcionalni. Le en stavek pa lahko spremeni otrokovo raven zavedanja za celo življenje.
Prvi del možganov
Ločimo tri vrste možganov. Najgloblji možgani, ki uravnavajo nevrofiziologijo, so plazilski možgani. Ti se ukvarjajo z delovanjem organizma in če ima otrok dobre pogoje za razvoj tega dela možganov, skozi pozitiven odnos z mamo v prvem letu, je velika možnost, da bo otrok v tem pogledu izvrstno funkcionalen. Ta del možganov uravnava spanje, tlak in telesno temperaturo.
Drugi del možganov
Drugi del predstavljajo sesalski možgani, ki so socialno čustveni možgani, torej povezani s čustvi. Najbolj se razvijejo v zgodnjem razvoju, v prvih dveh do treh letih. Ti možgani določajo, kako bo otrok deloval v odnosu do drugih oseb v svojem življenju. Otrok potrebuje izkušnjo, da vsa njegova čustva, ki ga preplavijo, niso kaznovana. Kazen ne razvija otrokovega sistema, ampak sili otrokov sistem, da dvigne obrambni mehanizem, kar pa ne vodi v razvoj. Prav tako otrok potrebuje meje, postavljanje meja na pravi način pa vodi k razvoju in razvoju zmogljivosti. Izkušnje doživljanja ob podpori staršev bodo dejansko omogočile otroku, da razvije sposobnost nadzora teh čustev, ki jih bo v odrasli dobi znala obvladati in najti primerne načine izražanja. Če otroka kaznujte ob izkazovanju njegovih čustev lahko namreč to sproži, da bo imel otrok nedokončana čustva, bo potlačil žalost, strah, jezo, itd. Bodisi bo prišlo do zatiranja čustev, ali ga bodo čustva nenadzorovano preplavila oziroma bo lahko imel nezrele izbruhe.
Vzgoja po starem konceptu pomeni vnašanje mehanizma v otrokov sistem s kaznovanjem, zavračanjem ali ignoriranjem. Otroku na sekundarni ravni vcepimo strah, ki je se manifestira na globlji ravni. Kasneje otrok postane oseba z ogromnim (nezavednim) strahom pred lastno jezo, besom. Napačno starši smatrajo, da imajo vzgojenega otroka, saj se obnaša tako, kot so želeli. V bistvu pa gre za otroka, katerega čustveno delovanje je oslabljeno, posledično je čustveno nezrel.
Tretji del možganov
Tretji del možganov nosi sposobnost intelektualnega mišljenja, matematike, govora. Ta del se razvija zadnji in se nanaša se na levi del možganov. Ideja naravnega starševstva je, da bi bil otrok v življenju srečna oseba, ker je spoznal svoj človeški potencial. Obstaja sicer veliko ljudi z visokim IQ, vendar so v življenju nesrečni. Lahko se zgodi, da visoka inteligenca vpliva na slab razvoj drugih delov možganov in človeških lastnosti. Orišimo s predpogoji, da se otrok razvije, ohrani zmožnost učenja in zanimanja za učenje. Otrokov sistem je programiran tako, da hitro komunicira z okoljem in se uči, kako stvari okoli njega delujejo. Radovednost je predpogoj, da postane intelektualno uspešna oseba.
V najzgodnejši fazi bo otrok začel govoriti in z igro bo pridobival nova znanja. Kar poudarjamo je, da ohranimo način delovanja otroku in ne pokvarite učnega mehanizma. Na začetku se bo otrok naučil zapreti predalnik, kasneje pa, če bomo ta mehanizem ohranili, bo otrok uspešno opravljal izpite na fakulteti. Če v zgodnjem obdobju ta proces učenja odpiranja in zapiranja predalnika nekdo zmoti in ga prekine, češ da to kar počne ni dobro, potem bo otrok v svojih možganih povezoval izkušnjo kazni z izkušnjo učenja. Posledično, ko se bo moral učiti za izpit, bo ta strah privrel, kar bo pokazal kot odpor do učenja.
Kako podpreti otroka
Spoznanja staršev o mehanizmih, je ključen, da se začnejo pravi čas soočati s tem, da vejo kako podpirati otroka ali pa svoja dejanja popraviti, da ga ne prizadenejo. Na drugi strani pa je neizogibno tudi dejstvo, da se hkrati odpirajo vprašanja, kako je starš sam preživel otroštvo, zakaj je takšen starš kot je, partner, prijatelj.
V eni od knjig je Jesper Jull povedal, kako se je sin pritoževal nad odnosom z lastnim otrokom. Rekel je, ne vem, od kod mi ta bes do otroka, to vedenje. In Jesper Juul pravi, jaz vem: jaz sem kriv, da si ti tak do svojega otroka, jaz sem narobe delal s tabo. Zato priznajmo napake, saj so neizogibne, a delajmo bolje. Ideja je biti dovolj dober starš, kar pomeni, da sem navsezadnje naredil več dobrega kot slabega.
Ideja je, da bi naše otroke bolje organizirali, jim dali več, da bodo uspešnejši, srečnejši, bolj funkcionalni. Le en stavek pa lahko spremeni otrokovo raven zavedanja za celo življenje. Starši nosijo odgovornost, zato ne jemljite starševstva za samoumevnega. Od vas je odvisno, ali bo vaš otrok srečna ali nesrečna oseba v življenju. Otrok ne potrebuje idealnega starša, ampak starša, s katerim ima odnos, čeprav ta starš ni popoln, je tudi kdaj jezen in tečen, vendar je vedno oz. čim več z otrokom.
