V vzgoji naj bo poudarek na otrokovem doživljanju, da zna po svoje izraziti tisto kar čuti in želi - predvsem kako to on sam želi.
Ste vedeli, da lahko vplivamo na količino razvoja otrokovega potenciala skozi razvojni koncept pedokinetike? V spodnjem prispevku nam je vidik vplivanja na razvoj potenciala otroka razložila utemeljiteljica razvojnega koncepta Andreja Semolič.
Temelj samopodobe izvira iz ključnih informacij, ki jih kot dojenčki sprejemamo in so nam bile dane, da jih izkusimo med premikanjem. Premik je osnova razvoja. Govorimo o najmanjšem premiku. Vsak najmanjši premik, spremeni zaznavanje in kot tak predstavlja zapletene nevrološke poti vzpostavljanja čutenja kdo smo. V premikanje nas žene organska potreba po razvoju.
Skozi premikanje se oblikuje postavitev in organizacija skeleta. Le ta ima funkcijo opore. Prav tako se skozi dopuščeno zaznavanje razvojnih zagonov – kar vidimo in opazimo zelo nazorno v otrokovi medenici, otrok nenehno spontano premika kot ga intuitivno vodi njemu lastna razvojna pot. Prav skozi takšno premikanje se usklajuje in bolj ali manj funkcionalno vzpostavlja delovanje celotnega mišičja. Spontani ali nehoteni gibi vodijo v aktivacijo potenciala genoma, da se preko izvornih gibov nadgrajuje funkcija našega delovanja. Od sesanja, do iztegovanja prstov, roke, noge, do obračanja, kotaljenja in tako naprej vse do prvega koraka v svet in izražanja z besedo. Prav način kako smo konstruirali svoj prvi korak preko dovoljenega ali dopuščenega spontanega premikanja in posledično izvorno interakcijo z okoljem, oblikuje temelj samopodobe.
Spodbujanje razvojnega potenciala otroka
Za zgodnje otroštvo je ključnega pomena, da se starši spoznajo z bistvom razvoja kapacitete človeka in kako na to lahko vplivamo preko dnevne nege in rutine. Razvoj omogoča sočasno aktiviranje leve in desne možganske polovice za kar najbolj funkcionalen odziv na okolico in uporabo samega sebe. Zato se je dobro seznaniti s širino polja in uvida v nego in vzgojo otroka, saj z nezavednim spodbujanjem dosegamo lahko nizko izrabo potenciala razvojne kapacitete in neskladno aktiviranje možganskih polovic in povsem nevede preferiramo bolj eno kot drugo.
Samoaktivcija, samoregulacija, samoučenje, so najvišje razvojne funkcije človeških možganov kamor razvoj teži na svoji razvojni poti in so samoregulativni razvojni procesi. Prav preko načinov kako spoznavamo sami sebe vse od rojstva, se dobesedno premikamo iz nižje na bolj kompleksno stopnjo razvoja. To predstavlja stopnjo aktivacije naštetih samoregulacijskih procesov, ki so ključni za oblikovanje kako uporabimo sami sebe v interakciji z okoljem, kako bomo sodelovali in ali bomo konstruktivni ter kako bomo prispevali k skupnemu dobro.
Samoizražanje skozi igro
Igra je najvišje razvita oblika razvoja možganov, ki jo je skreirala narava sama. Prav učenje skozi igro omogoča bogatejšo prepletanje sinaps oziroma bogati krogotoke v možganih, od katerih je odvisno delovanje in razumevanje konceptov življenja. Življenje je samo po sebi igrivo prepletanje. Je resno delo in nadgrajevanje procesov razvoja, ki se oblikujejo v možganske vzorce in navade razumevanja delovanja osebnosti. Od tu črpamo načine in navade kako se uporabimo. Vedno znova se lahko bolj učinkovito ali funkcionalno uporabimo.
