Otrok z jokom kliče mamo, ker ga osamljenost boli. To doživlja kot: »Potrebujem le, da si z mano in samo če bom s teboj, bom izboljšal svoje notranje stanje«
Na splošno so vsa otrokova vedenja specifično sporočilo. Pogosto otroke napačno razumemo in jih kaznujemo za določena vedenja, ki so pravzaprav neposredno sporočilo, ki ga ne znamo razbrati. Kaznujemo ga, ker dela tisto, kar je v njem prirojeno, na primer protestira in nam tako sporoča, da delamo nekaj narobe. To pa sami razumemo, kot da otrok nekaj dela narobe in ga posledično kaznujemo.
Komunikacija z jokom
Način, s katerim otrok največkrat predaja sporočila, je jok, saj je njegov spekter komunikacije omejen. Obstajajo različne vrste joka. Lahko je jok žalost, lahko je jok protest ali posledica frustracije, lahko je jok izločanje stresa (otrok mora po stresni situaciji izločiti iz svojega sistema stresno energijo). Jok je lahko klic ali sporočilo (staršu sporoča, pridi sem, potrebujem te). Otrok, ki obupano joka, lahko sporoča, da ga boli osamljenost. To mu je lahko prav tako neprijetno kot velika lakota ali žeja. Kar niti ne vemo, kako je, lahko pa si predstavljamo, kaj bi pomenilo biti več dni žejen in lačen.
Umirjanje otroka
Stalen stik s starši omogoča regulacijo (umirjanje) otrokove nevrofiziologije, saj je otrok nedokončan sistem. Na splošno je človeški sistem kompleksen in mora imeti sposobnost regulacije, tako svoje delovanje nenehno izboljšuje. Otrok se sam še ne more regulirati oziroma umiriti. Priti mora zunanji regulator in to je materino telo. Pri tem ni nujno, da mama dejansko nekaj počne, pomembno je le, da je v otrokovi bližini. Njegov sistem preide v stanje regulacije, umirjenja, saj je bližina maminega telesa povzročila, da so se otrokovi fiziološki procesi, ki so vstopili v stanje razpada, umirili in še naprej delujejo tako kot morajo delovati. In to je interakcija dveh organizmov in ne dveh ljudi – organska regulacija.
Reakcija staršev
Otrok z jokom kliče mamo, ker ga osamljenost boli. To doživlja kot: »Potrebujem le, da si z mano in samo če bom s teboj, bom izboljšal svoje notranje stanje«. Mama si to lahko razlaga kot nagajivo vedenje razvajenega otroka, ki ga je treba kaznovati. Da mu vedeti, da je to vedenje nesprejemljivo, s tem pa otrok vstopi še v večjo deregulacijo. Ko prečka določeno mejo, vstopi v aktivacijo disociacije in njegovo telo aktivira mehanizem zamrznitve, da prepreči propad svojega sistema. To povzroči travmo, ki ga nato sicer umiri. Mama situacijo vidi kot uspeh, saj se je otrok umiril, kot da ta metoda deluje. Terapevti opažajo, da ta oseba kasneje v življenju prepogosto vstopi v stanje zmrzovanja, da ima nagnjenost k napadom panike, fobijam, nosi velike strahove, ima strah pred stikom, ne zna delovati v odnosih, ima zdravstvene težave s prebavo, ima mrzle noge in roke. Opisano ravnanje, ki od staršev sicer ne zahteva obilico truda, le razumevanje otrokovega vedenja, ima lahko velike in boleče posledice, ki osebo zaznamujejo za vse življenje.
