Povezanost partnerjev po prihodu otroka

0
58

Za povezanost partnerjev in partnerski odnos je prihod otroka velika prelomnica. Novorojeni postane osrednja koncentracija. Namenjena mu je bistvena skrb in ljubezen. Odslej se vse vrti okoli njegovih potreb, namenjeni so mu najmočnejši čustveni, miselni vzgibi. Zahteva povsem drugačne načine vedenja para. Ne samo da dojenčkovo spanje in hranjenje, jok in smeh prebudijo zelo pomembne odzive staršev. Tudi sicer je novorojeni vir čisto novih odnosov v družini sami.

Že v sami naravi je globoko vrisano čutenje, ki se zlasti v materi, pa tudi v očetu, zelo močno prebudi ob rojstvu otroka. Prebudi se starševstvo, a so materini odzivi na otroka lahko zelo drugačni od očetovih.

Spremembe v partnerskem odnosu in povezanost partnerjev

Partnerja lahko občutita, da nista več tako povezana in da med njima prihaja do pogostejših konfliktov. V globini lahko zaznavata, da nimata medsebojne podpore. Zato se poskušajta čim več pogovarjati o občutkih: kako se kdo počuti, kaj si želita, kako si lahko pomagata, kaj se je spremenilo. Oba se soočata s tem, kako se ob otroku odzvati na njegov jok, stisko, pa tudi na smeh, kako ga potolažiti, uspavati, objeti, hraniti. Vsak se s tem sooča na svoj način. Edini učitelj v tem primeru je otrok, ki tudi od vsakega zahteva specifične odzive. Oba prepustita in prisluškujta otroku ter v njem poiščita odgovor, ki ga vsaj v popolnosti nimata drug za drugega.

Čas za vaju

Svoje bližnje lahko prosita, da pomagajo pri opravilih. V tem času gresta skupaj z dojenčkom na sprehod brez obremenjevanja, kaj vse ju čaka doma. Vzemita si čas zase. V samem jedru sta še vedno tudi mož in žena, moški in ženska. Vajin odnos je morda sedaj še pomembnejši kot kdaj koli poprej. Skupaj se morata naučiti, kako premagati stresne situacije, s katerimi se bosta že po naravi soočila in to že s samim dejstvom, da sta postala starša. Skrb za vajin medosebni odnos je v tem primeru absolutno ključen. Odnos bo vedno na preizkusu, zato je nenehen pogovor nujen.

Poglobitev odnosa
Da odnos lahko vzdrži še enega člana, se poglobita, da postane še dragocenejši in trdnejši. Povezanost ohranjata s tem, ko si dovolita biti ranljiva, govorita o tem, kako vama je in tvegajta na način, da se razkrijeta. Povezanost gradita in krepita že pred prihodom dojenčka. Na takšen način bo ohranjanje te povezanosti precej lažje.

Obvladajta vzroke za prepir in sprememba življenjskega stila

Slaba povezanost pred prihodom dojenčka, vzorci in mehanizmi, ki jih nosita partnerja s seboj iz primarnih družin, neizražena pričakovanja, pomanjkljiva komunikacija in miselnost, da mora partner brati misli drugega, so najpogostejši vzroki za prepir oziroma konflikt. Glavni razlog je lahko tudi življenjska sprememba, kar prihod dojenčka vsekakor je. V tem primeru je nujno spremeniti življenjski stil ter navade in prilagoditi potrebe. To je zahtevno, še posebej, če partnerja do sedaj nista razmišljala na način, da bo nova situacija tudi sprememba za njun partnerski odnos. Morda se še nikoli do sedaj nista pogovarjala o svojih primarnih vzorcih, reakcijah… Zato če se ujameta v začarani krog konfliktov, težkih
čutenj iz katerih ne zmoreta, poprosita za pomoč.

Uvid v svoje reakcije in odzive

V tem primeru je terapevtska pomoč zelo blagodejna, saj bosta hitro uvidela, da ima vsak svoje reakcije in odzive v skladu z vzgojo, ki ju je bil deležen in v času stiske se te odzivi kar avtomatično kažejo. Od avtomatizma do zavedanja je potrebna pot, proces. Kar naenkrat morata oba starša/partnerja dati prednost otrokovim potrebam in če tega ne moreta sprejeti oz. jima je to težko razumeti, bo težava še toliko večja. Vedno so lahko v pomoč tudi knjige, članki, prijatelji in znanci, ki so že šli čez to spremembo. Sprememba zahteva poglobljeno povezanost, čustveno odprtost, intenzivnejšo čustveno pretočnost, odzivanje enega partnerja na drugega ter umanjkanje obramb, kot so umik, kritika, kontrola, nadzor, zagrenjenost. Morda pomaga že to, da poskušamo izhajati iz sebe, povedati, kaj čutimo in doživljamo ter ustavljati konfliktne situacije, ko vidimo, da ne gredo v želeno smer.

Strah po prihodu otroka
Prihod otroka prinese vrsto strahu iz obeh strani. Če ta strah ni prepoznan ter z ranljivostjo ubeseden, se bo pretvoril v druge oblike, kot so jeza, tesnoba, nemir, nadzor. Na dojenčka glejta kot na ranljivo bitje, ki je v popolnosti odvisno od vaju, ob tem pa sprejemati strah in ga razumeti.

Medsebojno razumevanje & povezanost partnerjev

Partnerja se bosta najlaže med seboj razumela tako, da se pogovarjata in si povesta, kaj mislita in kaj čutita. To ni vedno lahko, a je prava pot. Ko na glas izgovorite, kaj pričakujete, kaj si želite, je pogosto precej drugače slišati, kot če misli nosite samo v svoji glavi. Če ne drugega, partner hitro vpraša, kaj s tem mislite in svoje misli boste tako še bolj razvili, jih drugače – bolj precizno – oblikovali oziroma ubesedili.

Dostikrat težava nastane tudi zato, ker na primer eden od partnerjev ni pripravljen na pogovor, se zapira in ne zmore spregovoriti o svojih občutkih. Če smo na nasprotni strani, poskušajmo razumeti, da tega ne počne nalašč. Tako se je naučil v odnosih doma in to je zanj normalen način funkcioniranja. Če zmoremo, bodimo strpni, vztrajni, nežni. Poskušajmo ga/jo nagovoriti na drugačen način, kot smo vajeni, kot na primer, da mu/ji povemo, da nam ni vseeno zanj/zanjo, da želimo, da bi se tudi on/ona dobro počutil/a, da mu/ji verjetno ni lahko… Morda ga/jo vzpodbudimo s kakšno stvarjo, ki jo ima rad/a in naredimo vzdušje prijetno. Če res ne gre in je pogovor čedalje redkejši, je čas za zunanjo pomoč.

Neizmerno dober občutek je, ko do konca lahko izgovorite, kar nosite v sebi. Bolj kot sta partnerja povezana, več svobode imate znotraj sebe in v sebi čutite tudi več prostora.

Metode za ponovno povezanost partnerjev

Spomnita se trenutkov, ko sta že bila povezana, ko sta se imela lepo – izjemnih trenutkov, ko sta čutila drug drugega. Če sta to nekoč že dosegla, lahko ponovno in vedno znova – še globlje in lepše. Otrok je darilo, je nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi paru. Odnos nikoli več ne bo isti, lahko je samo še lepši, bogatejši in dragocenejši.

Na podlagi skupnega sedenja, gledanja drug v drugega, smejanja, globokega pogovora, izražanja čustev, skupnih obrokov, sprehodov se lahko gradi vse lepši in polnejši odnos.

Skupni čas je tisti, ki bogati. Čim več časa preživita drug z drugim.

 

dr. Lidija Bašič Jančar

https://lidijabjancar.com/

univ. dipl. socialna delavka, zakonska in družinska terapevtka; Foto: Mojca Gadišnik-Moja zakladnica Photografphy

prof. dr. Christian Gostečnik

redni profesor za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo religije in pastoralno psihologijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in ustanovitelj psihoterapevtskega centra - Frančiškanski družinski inštitut

Prejmite redne uporabne informacije za vašega otroka Brezplačno. Kliknite tukaj.

Ni objav za prikaz

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj