Postavljanje jasnih in osebnih mej otroku

0
53
Postavljanje mej

Pri komunikaciji z otrokom izhajajte iz sebe, govorite o tem, česa si želite, kaj potrebujete, česa ne marate. S takšnim pristopom se izognete značilni komunikaciji z otrokom, ki temelji na ukazih.

Ko otrok ne dobi igračke v trgovini se pri njem lahko sproži reakcija (frustracija) na vaš »ne,« ki za otroka ni škodljiv (oziroma vemo, da je določen nivo frustracije pri otroku celo zaželen in nujno potreben za njegov zdrav čustveni razvoj). Reakcija izhaja iz otrokove potrebe po tem, da je slišan, vendar ne nujno tudi u-slišan. Hkrati se zavedajte svojih meja in svojega nelagodja ob misli, da bi mu igračko zares kupili. Poznajte svoje razloge, zakaj mu igračke nočete (ali ne morete) kupiti ter mu jih jasno in na kratko obrazložite. Pri tem vztrajajte, kljub otrokovemu negodovanju in pogajanju.

Vaše besede naj bodo pomirjujoče, vaše meje osebne in jasne: »Vem, da si zelo želiš te igračke. Razumem in slišim te. Vendar je danes ne bova kupila, ker sva prišla iskat darilo za tvojega prijatelja.«

Komunikacija z otrokom

Pri komunikaciji z otrokom izhajajte iz sebe, govorite o tem, česa si želite, kaj potrebujete, česa ne marate. S takšnim pristopom se izognete značilni komunikaciji z otrokom, ki temelji na ukazih, pridigah, zapovedovanju, preusmerjanju pozornosti, manipulaciji (npr. z nagradami, ali obljubami). Starši, niste vedno nasmejani, veseli, pozitivni, zato otroku pokažite čustva in sporočila, ki so del vsakdana.

Poslušanje otroka je veliko pomembnejša veščina, kot pridiganje. Ko otroku zares prisluhnete, posebej v težkih trenutkih, otrok začuti, da vam lahko zaupa. Zaupanje je eden izmed ključnih dejavnikov za dober odnos med vami in vašim otrokom. Otrok, ki staršu zaupa, se bo v težavah zatekel k njemu.

Otroku postavite jasne in osebne meje

Ko postavljate meje, tako da izrazite, česa vi ne dovolite, kaj je vam všeč ali vam ni všeč, kaj marate in česa ne marate, otrok začuti, da ste v teh mejah prisotni vi. Otroci ne upoštevajo mej, ampak upoštevajo človeka, ki je mejo postavil. Če torej postavljate neosebne meje (Tega ne delamo… ne tepemo se, nisi priden, vsi tako delajo), vas ni v tem odnosu. Ko postavite osebno mejo, ste v odnosu vi in vaš otrok, zato ob tem vzdržujete stik, ki je najpomembnejše vzgojno sredstvo.

Kako zastaviti stavek pri osebnem postavljanju meja:
Ne maram, da me tepeš, to me boli!
Nočem, da se tako pogovarjaš z mano. To me prizadene.
Skrbi me, da se boš resno poškodoval, če plezaš po tej ograji, zato hočem, da greš dol.
Strah me je, da …..
Rada bi ….
Všeč mi je, če ….
Ni mi všeč, ko ….
Ne zmorem ….

Ob tem ni potrebno, da ste vedno prijazni. Če čutite jezo, ker so vam bile prekoračene meje, si jo dovolite izraziti. Ob tem pazite, da ostajate lastniki svoje jeze. Da na otroka ne prelagate odgovornosti za vse vaše občutke (ne samo jezo). Za svoje občutke ste odgovorni sami, otroci (in ostali ljudje) jih samo vzbudijo v vas. Torej stavki kot so: »Mamica je žalostna zaradi tebe. Razočaral si me. Razjezil si me.« povzročajo, da se otrok nauči prevzemati odgovornost za občutja drugih, kar je preveliko breme zanj in vodi v izgubo občutenja sebe in svojih občutkov. Bolj primerno je, če rečete, da ste jezni, žalostni, vas je strah ali da čutite jezo, žalost. Da so to vaši občutki in ste sami odgovorni zanje. Ob tem lahko ugotovite, da je otrok pritisnil na vaš boleči gumb in da so vaša čustva pravzaprav odraz vaše rane in ne odraz otrokovega vedenja.

Ko začnete postavljati osebne meje, kmalu opazite, da vas otrok bolj upošteva. Kar vodi v to, da uporabljate manj groženj in kazni ter tudi manj manipulacij v obliki podkupovanj in obljub ter nagrad.

Pristop do vzgoje brez kazni in nagrad

Staršem je pristop brez nagrad in kazni tuj in ga najtežje sprejmejo, saj je kaznovanje in nagrajevanje tako zakoreninjeno v naši družbi, da si uspešno vzgojo brez tega težko predstavljamo. Namesto kaznovanja je včasih, poleg osebnih meja, dovolj že samo to, da otroku dovolite občutiti naravne posledice njegovih dejanj in ga pred njimi ne ščitite (to bi pomenilo, da vzgajate permisivno). Kadar naravne posledice niso možne, lahko uveljavljate vnaprej dogovorjene logične posledice. Torej posledice, ki imajo zvezo z dejanjem (npr. če otrok ne preneha z risanjem po steni, mu vzamete barvico in ga usmerite v risanje na list, namesto da mu grozite z odvzemom risanke, ki s pisanjem po steni nima nobene zveze).

 

Postavljajte jasna pravila in otroka ustavljajte pri prestopanju meja (neprimernem vedenju). Ko otroka ustavite (včasih ga je treba ustaviti tudi fizično) in pomirite njegova čustva (se povežete z njim), se lahko takoj premaknete v učenje. Kar pomeni, da ne grozite s kaznijo, ga ne ponižujete in zmerjate, se izogibate besednih zvez nikoli in vedno, ne pridigate, ne moralizirate. Vsega tega otrok ne potrebuje in ne bo pripomoglo k temu, da se bo v prihodnje lepše obnašal. Lahko pa povzroči, da bo imel slabšo podobo o sebi, kar bo vodilo v še več neprimernega obnašanja.

Posebej pomembno pri neprimernem vedenju je to, da poskušate ugotoviti, kaj se skriva za tem vedenju. V nasprotnem primeru se bo otrokovo neprimerno vedenje lahko stopnjevalo. Na ta način bo namreč poskušal izraziti stisko. Če ga ne boste razumeli takoj, bo otrok moral svojo stisko izraziti še bolj na glas in na še bolj neprimerne načine, zato da ga končno razumete in mu lahko pomagate. Iz tega po navadi sledi, da otroci, ki se obnašajo najbolj neprimerno, v sebi čutijo največjo stisko. Pod stisko spada tudi občutek ne-varnosti, ki jo otrok čuti, ko ga odrasli ne vodijo, ampak vodstvo prepuščajo otroku.

Sodelujoči strokovnjaki:

Janja Urbančič

Voditeljica delavnic na temo starševstva in osebne rasti skozi starševstvo

Prejmite redne uporabne informacije za vašega otroka Brezplačno.

Ni objav za prikaz

NAPIŠITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here