Ne vzgajamo z besedami, ampak z zgledom. Poleg zgleda pa je potrebno, da starši znamo tudi poslušati otroka. Otroci nam velikokrat razlagajo o nečem, a jih ne poslušamo.
Z mag. Nastjo Mulej smo se pogovarjali o poslušanju. Starši imamo velikokrat ob sebi otroka, a ne vemo kaj nam govori, ker smo v svojem svetu. To pa se nam lahko z leti maščuje.
Ja to, tudi mnogokrat opazujem, starši imajo otroka fizično ob sebi, ampak z glavo pa so na telefonu, ali pa v svojih filmih. to se potem maščuje, ko postanejo najstniki. Otrok hoče govoriti pri treh, pri petih in pri sedmih in pri devetih in pri enajstih, ga oči vpraša kako pa kaj, se je mali že naučil, da ga oče itak ne posluša in je konec. torej se pravi, vzgoja se začne s prvim dnevom, ne pa potem, ko je že prepozno.
Zanimivo je, kako ljudje ne znamo poslušati, oziroma ne bom rekla, da ne znamo, ampak bom rekla, kot da samo poslušamo, da bi povedali samo svojo repliko, svoje mnenje pri otrocih pa moraliziranje in pametovanje. Nima smisla, samo poslušaj ga. To je vse, kar potrebuje. On ima svoj film v glavi, on ima svojo zgodbo navdušen bodi nad tem, da jo hoče deliti s teboj, to je vse. Edini odgovor na to je »zelo zanimiv«, »hvala, da si mi to povedal«, brez kakršnega koli vrednotenja, moraliziranja. Naravno otroci že tako ali tako vedo, kaj je prav in vsakič ko bomo mi rekli ampak, bo manj rad hodil k nam s svojimi zgodbicami. Ali o tem, kar se mu je zgodilo in na ta način predeloval, premleval, ali na temo razvijanja domišljije, fantazije, ki mu bo še kako prav prišla v življenju.
