Kako prepiri, napetosti in nerešeni konflikti med starši vplivajo na otroka, v videu pojasnjuje Sara Jerebic, specialistka zakonske in družinske terapije. Njeno sporočilo je jasno: otrok vedno čuti, kaj se dogaja med staršema – tudi takrat, ko je še premajhen, da bi to razumel z besedami.
Otrok čuti, še preden razume
Mnogi starši menijo, da majhen otrok ne razume prepirov, zato ti nanj nimajo večjega vpliva. V resnici pa otrok zelo intenzivno zaznava čustveno vzdušje v družini. Če se starša pogosto prepirata, si očitata, kričita drug na drugega ali sta celo nasilna, otrok morda ne razume vsebine konflikta, vendar jasno čuti napetost, strah in negotovost.
Dolgotrajna izpostavljenost stresu lahko pri otroku povzroči notranjo stisko. Telo je v stalni pripravljenosti, kar vpliva na njegov razvoj. Strah lahko celo prekine naravno povezavo med mišljenjem in čutenjem – otrok se lahko nauči, da mora svoja čustva potlačiti, da bi preživel v okolju, ki ga doživlja kot nevarnega. To pa ima lahko dolgoročne posledice za njegovo samopodobo, sposobnost regulacije čustev in občutek varnosti.
Sporočilo, ki ga otrok ponese v odraslost
Otrok se o odnosih ne uči iz teorije, temveč iz izkušenj. Če doma opazuje, da je kričanje, žaljenje ali umikanje način reševanja sporov, bo to ponotranjil kot normalen model partnerskega odnosa. Sporočilo, ki ga prejme, je: tako se rešujejo konflikti.
Ker je družina prvi in najpomembnejši učni prostor za odnose, otrok pogosto nima drugega zgleda. To, kar dobi doma, je zanj edina znana resničnost. Zato obstaja velika verjetnost, da bo v odraslih odnosih ponavljal enake vzorce – bodisi kot tisti, ki napada, bodisi kot tisti, ki se umika ali molči.
Prenos vzorcev iz generacije v generacijo
Takšni vedenjski vzorci se lahko prenašajo naprej iz generacije v generacijo. Otrok, ki je odraščal v okolju stalnih konfliktov, lahko kot odrasel nezavedno postane podoben starš, kot sta bila njegova. Ne zato, ker bi si to želel, temveč zato, ker drugačnega načina ni izkusil.
Prav zato je v odraslosti izjemno pomembno zavedanje. Ko ustvarimo svojo družino, je koristno, da se vprašamo:
- Kaj mi kot otroku ni bilo všeč?
- Kaj me je najbolj bolelo?
- Česa sem si najbolj želel, pa nisem dobil?
Če teh vprašanj ne ozavestimo, lahko nezavedno ponavljamo iste napake.
Kaj smo pogrešali in zakaj je to najtežje dati
Posebej pomembno je, da prepoznamo, kaj smo kot otroci pogrešali. Morda je bila to toplina, pohvala, občutek varnosti, nežnost ali miren pogovor. Prav to so stvari, ki si jih bodo naši otroci najbolj želeli. A paradoks je, da nam je pogosto najtežje dati prav tisto, česar sami nismo prejeli – ker tega nismo doživeli in nimamo notranjega modela, kako to izgleda.
Zato je ključno, da znamo stopiti v stik s svojim notranjim otrokom. Da si dovolimo začutiti lastno bolečino, razočaranje ali hrepenenje. Ko razumemo sebe, lažje razumemo tudi svojega otroka. S tem prekinemo verigo nezavednega prenašanja vzorcev.
Konflikt sam po sebi ni problem
Pomembno je poudariti, da konflikt v odnosu ni nujno škodljiv. Nesoglasja so normalen del vsakega partnerstva. Ključno pa je, kako jih starša rešujeta. Če otrok vidi, da se starša spoštljivo pogovarjata, poslušata drug drugega, prevzameta odgovornost in se znata tudi opravičiti, dobi dragocen zgled zdrave komunikacije.
Otrok se tako nauči, da:
- so konflikti rešljivi,
- ni treba kričati ali poniževati,
- je mogoče ostati povezan tudi v nesoglasju.
To mu daje občutek varnosti in trdno podlago za njegove prihodnje odnose.
Ta vzorec se lahko tudi prenaša naprej, da torej tudi on postane takšen starš. Je prenos vzorca naprej. Ko smo na primer odrasli in imamo svojo družino je zelo pomembno, da se zavedamo, kaj nam ni bilo všeč, ko smo bili otroci, da tega ne prenašamo nezavedno, ampak vemo zavestno in se pogovarjamo o teh zadevah. Hkrati pa je pomembno, da vemo, kaj smo v otroštvu pogrešali, kajti naši otroci si bodo prav tega najbolj želeli, hkrati pa nam je to najtežje dati, ker pravzaprav ne vemo, kaj je to, zato moramo sebe začutiti kot otroka in lahko nato to rešimo.
Prepirom se izogibava pred otroci, to res ni prav in tega otrok ne smemo naučiti…. tudi od svojih staršev sem dobila tako vzgojo, saj (kot se spomnim) se nikoli nista kregala (no, verjetno sta se, samo ne pred menoj). Dober zgled je pomemben!
Mene pa zanima nekaj drugega. Starši se lahko tega držimo in se prepiramo, ko ni otrok zraven – kaj pa ko se sorodniki, prijatelji, ki recimo pridejo na obisk?
Good point! Ne vem, kaj bi naredila, jih prosila naj nahajo in jih prosila da tega ne delajo več ter otroku pojasnila/se pogovorila, da se prijatelji včasih tudi skregajo, hmmmm….