Simbiotična vez se, če mamice ni, ne more vzpostaviti. Zato jo otrok vzpostavi s kom drugim. Sposoben je navezati stik s tistim, ki mu ponudi ljubezen. Navezal se bo in od njega pričakoval potrditve kot to pričakuje od mame. Biološko gledano pa z mamo proses povezanosti najhitreje steče.
Tara Henigman pojasni, da se, čeprav simbioza najhitreje steče med otrokom in materjo, ki ju druži biološka vez, otrok lahko naveže tudi na drugo osebo.
Narava je poskrbela, da so naši mladički sposobni preživeti v marsikaterih pogojih. Niso vezani samo na biološko mamico. Pri živalih, v zgodovini, pri dojiljah ipd. lahko vidimo, da ni bilo potrebno, da je mamica tam. Včasih ni treba, da mamica zboli, ampak je lahko tako depresivna, da je bolje, da je otrok s kom drugim, ki lahko več odzrcali kot mama.
V primeru, če mamice ni, je otrok sposoben navezati tak kontakt z drugim človekom. To je lahko kdorkoli, ki mu lahko ponudi ljubezen: oče, babica, nekdo, ki je tam in ga lahko zrcali ter je dovolj dober lik za otroka. Navezal se bo in potrditve bodo prišle. Vsak si seveda želi, da bi bila to mama. Onadva imata še zmeraj biološko gledano največ podlage, da se razumeta, najhitreje steče tudi telepatska povezava. Vendarle sta zrasla iz istega. Otrok jo je doživel preko njenih hormonov, doživel je vsa njena čustva, razume jo v pikico, ampak če je ni, je otrok še vedno sposoben navezati tudi stik z drugim človekom. Je pa dobro, da pogledamo, kaj se dogaja z mamico in kako ona doživlja osamitev od otroka. Tudi mamice imajo namreč globoko v sebi biološko potrebo po bližini. Ne gre le za psihološko abstinenčno krizo, ko si želiš biti ob nekom, ki je zrasel v tebi, ampak tudi telo, dojke, polne mleka, nujno potrebujejo olajšanje, da pride do krožne izmenjave, da otrok vzame mleko.
