Odziv ob vedenjskih in razvojnih izzivih otroka je skupna naloga vrtca (če se vedenje pojavi v vrtcu) in staršev, zato je kakovosten, odkrit in strokoven dialog med njimi temelj uspešnega sodelovanja.
Razvojno pričakovana vedenja v zgodnjem obdobju
V prvem starostnem obdobju, zlasti pri otrocih, starih od 1 do 2 let, vzgojitelji pogosto opažajo vedenja, kot so grizenje, ščipanje ali prerivanje vrstnikov. Staršem vzgojitelji pojasnijo, da gre za razvojno pričakovana vedenja, saj otroci svojih potreb, čustev in frustracij še ne zmorejo vedno izraziti z besedami. Ob tem jim predstavijo konkretno situacijo, način svojega odziva in ukrepe, ki jih uporabljajo v vrtcu. Otroku doma na miren, vendar jasen in dosleden način postavljajo meje ter mu pomagajo razvijati sprejemljive načine izražanja čustev in potreb.
Zakaj otroci grizejo, ščipajo in udarjajo
Pri otroku med prvim in šestim letom takšno vedenje le redko pomeni »slabo vedenje« v pravem pomenu besede. Pogosteje je to otrokov način, da sporoči nekaj, za kar še nima besed. V prvem letu in pol je grizenje pogosto povsem telesno: rastejo zobje, dlesni srbijo, usta so prvi organ za spoznavanje sveta. To ni agresija, ampak senzorična potreba. Razlika je v kontekstu – otrok z bolečimi dlesnimi grize predmete, otrok v stiski pa grize v trenutkih čustvene napetosti.
Ko se otrok bliža drugemu letu, z grizenjem in udarjanjem sporoča: preveč je tega, preveč sem vznemirjen, ne znam drugače. Govor se razvija počasneje kot čustveni svet – besed (še) ni, zato telo prevzame vodenje. Otrok doživlja »čustvene cunamije«, intenziteto, ki presega njegovo zmožnost samoregulacije.
Otrok ne ugrizne, ker bi bil hudoben, ampak ker nima drugega orodja. Ne rodi se s sposobnostjo uravnavanja čustev – razvija jo skozi telesni, neverbalni stik. Najpogostejši sprožilci so preobremenjenost z vtisi, utrujenost in lakota, vznemirjenost v igri, ljubosumje ob prihodu sorojenca, stres ob ločitvi, selitvi ali vstopu v vrtec. Včasih je grizenje preprosto iskanje stika: otrok ugotovi, da izzove takojšen, močan odziv odraslega. Negativna pozornost je še vedno pozornost.
Kako se doma odzvati ob vedenjskih in razvojnih izzivih otroka
Odziv odraslega situacijo bodisi umiri bodisi stopnjuje. Najprej poskrbite za varnost: mirno, a odločno zaustavite vedenje, brez kričanja in dolgih razlag. V trenutku, ko je otrok čustveno preplavljen, besed ne sliši. Recite kratko in jasno: »Ne bom dovolil, da udarjaš.« Ne sprašujte »Zakaj si to naredil?«, saj otrok ne bo znal odgovoriti. Ko udari samega sebe, se odzovete z mirno bližino: »Vem, da ti je hudo. Tukaj sem.«
Ko se situacija umiri, naredite 3 korake:
- Poimenujete čustvo: »Jezen si bil, ker je Teja vzela tvojo igračo.«
- Ponudite nadomestek: »Ko si jezen, mi lahko rečeš ‘jezen sem’ ali me prideš stisnit.«
- Ostanete v stiku: meja je postavljena, odnos pa ni prekinjen.
Ta orodja se gradijo skozi stotine ponovitev, in prav v njih nastajajo nove nevronske poti. Grizenje in udarjanje sta pogosto le vidni del otrokove potrebe po bližini in varnosti. Ko starš ostane miren tedaj, ko otrok ni, otroku podari izkušnjo za vse življenje: da se po nevihti zmore vrniti k miru.
