Kritiko uporabljamo takrat, ko želimo neko dejanje ali vedenje spremeniti, pohvalo pa z namenom, da podkrepimo primerno vedenje, dejanje ali osebnostno lastnost otroka. Pomembno je, kako otroku kritiko ali pohvalo sporočamo. Podajajmo ju iskreno, konkretno in vezano na dejansko stanje.
Sporočilo kritike
Podajanje kritike Tanja Povšič prikaže s primerom: »Moti me, da copatov še nisi pospravil. Pričakujem, da jih pospraviš, preden gremo ven.«. S takim pristopom se usmerimo le na vedenje in dejanje ter izhajamo iz sebe. Izogibajte pa se komunikaciji, kot je: »Poreden si, ker nisi pospravil svojih copat.«
Situacij, v katerih je treba uporabiti kazen, je lahko izredno malo, če otroka vzgajamo z razumevanjem, spodbujanjem in spoštovanjem. Kazni odrasli ne uporabljamo, kadar smo v svoji vlogi suvereni in trdno prepričani. Otroci, ki se čutijo sprejeti, ljubljeni, spoštovani, zaželeni, imajo željo, da bi v takšen odnos dodali tudi svoj pozitiven del oz. želijo sodelovati. Na primer, če se otrok pri večerji igra s hrano in je ne poje, potem ko z večerjo končamo, normalno in brez »nalaganja« krivde otroku, pospravimo mizo in z večerjo zaključimo kot vsak drug dan. Če otrok po večerji zahteva hrano, mu povemo, brez moraliziranja in svetovanja, da smo za danes z večerjo končali, pove Tanja Povšič.
Ob podajanju kritike je pomembno, da je ton starša resen, ne preveč blag, da bi otrok dojel, da starš misli resno. Govorimo umirjeno, se sklonimo in gledamo otroka v oči, pojasni Elena Kecman.
Pristop opozorila in kazni
Elena Kecman dodaja tudi pristop opozorila in kazni, v katerem sporočimo, da bo sledila kazen ali odvzem ugodnosti: »Ni lepo, da sredi trgovine cepetaš, ker nisi dobil čokolade. To se ne dela.« To je kritika na vedenje, ki ji lahko sledi zahteva: »Prosim te, takoj nehaj cepetati.« (Vrstni red je lahko tudi obraten.) Če otrok kritike vedenja in zahteve ne upošteva, sledi tudi opozorilo za kazen ali odvzem ugodnosti: »Če takoj ne nehaš cepetati, ne boš dobil lizike, ki sva jo dala v košaro.« Ključno je vztrajanje pri tem, kar rečete. Če starš popusti, otroku preda sporočilo, da njegove kritike in kazni ne držijo in niso pomembne. Drug primer kritike: »Zmenila sva se, da pospraviš igrače in jih še vedno nisi pospravil/a.« Zahteva in podpora: »Takoj pospravi igrače za seboj. Vem, da to zmoreš, saj si dovolj velik/a.«. Kazen ali odvzem ugodnosti: »Če ne pospraviš igrač, ne bo pravljice pred spanjem.«
Pohval ni nikoli preveč. Dobrodošle so tako pohvale osebnosti kot pohvale vedenja. Vendar naj otrok za svoja vedenja dobi tudi kritiko, ko je treba.
Sporočilo pohvale
Pri pohvali ne uporabljajte splošnih besed, kot so »priden si, lepo je«. Osrednjega pomena je, da so pohvale osebne in konkretne, Tanja Povšič prikaže 2 primera:
- »Miha opazila sem, da si danes, preden smo šli ven, pospravil svoje copate brez besed. To mi je bilo všeč. To tvoje dejanje mi je polepšalo dan.«
- »Sara, opazila sem, da si se zelo trudila pri barvanju, da ti ni šlo čez črto. Verjetno je to zahtevalo kar nekaj napora, ampak glej, uspelo ti je. Lahko si ponosna nase.«
Nagrajevanje
Primeru Tanja Povšič dodaja, da otroku sporočamo, da smo opazili njegovo vedenje ali dejanje in da ga spodbujamo – da opazimo napredek, da zaupamo v njegove sposobnosti in presojo ter da smo opazili trud in željo po sodelovanju.
Tudi nagrade so lahko del pohval za primerno vedenje ali dejanje, razloži Elena Kecman. »Že pohvale so ena vrsta nagrade in so vsakodnevne. Pohvala za lepo vedenje, za urejenost, za lepo risanje ali petje, ko se otrok sam obleče, ipd. Nagrade niso nujne in jih je bistveno manj od pohval, kar pa je odvisno od staršev in njihovih načel.«
