Partnerski odnos in vpliv na otroka

0
948
Partnerski odnos
Partnerski odnos

Partnerja razširjata svoj odnos v starševski, ko se pripravljata na rojstvo otroka. A pogosto se zdi, da se pripravljata na porod, na nego in skrb za otroka, nekako pa pozabljata nase, na svoj odnos, ki je in bo temelj družine.  Pogosto se namreč zgodi, da se z rojstvom otroka partnerski odnos postavi na preizkušnjo, čeprav se ob zahtevah, ki jih otrok prinaša s svojo odvisnostjo od staršev, postavi na stranski tir. Časa za partnerski odnos ni, v ospredju je starševstvo. Novopečena starša nehote zdrsneta v vlogi očeta in matere in ob tem jima je ideja, da bi poskrbela tudi zase, zelo nenavadna. Velikokrat je nemogoče verjeti, da bosta težko uspešna v svoji novi vlogi matere in očeta, če bosta zanemarila svoje partnersko življenje. A skrbi za svoj partnerski odnos se morata naučiti tako, da otroka ne bosta zanemarjala.  

Ta skrb zase je pogosto zelo odvisna tako od značilnosti, s katerimi pridejo otroci na svet, kot tudi od socialne mreže pomoči, ki je na voljo. Skrbi zase se lahko naučimo v času nosečnosti in se pripravimo tudi na to, kako si bomo organizirali življenje po rojstvu otroka. Dejstvo namreč je, da so otroci zelo različni: nekateri hitro osvojijo ritem spanja, hranjenja, drugi potrebujejo več časa. Nekateri otroci veliko jokajo, drugi pa, kot radi rečemo, le spijo in jedo. Raziskano je, da znajo biti prvi meseci življenja z otrokom precej naporni. Neprespane noči, utrujenost, kupi perila in gospodinjskega dela, otrokov jok in nemoč ob tem, pa še hormonske spremembe pogosto pripeljejo do tega, da se mama in oče počutita precej drugače, kot sta pričakovala, da se bosta. Namesto občutkov sreče ju lahko doletijo trenutki popolne nemoči, obupa in občutkov, da sta slaba starša. Zelo pomembno pa je, ali se kot partnerja lahko v vsem tem povežeta, razumeta in sta si v oporo v prvih mesecih privajanja na starševstvo.

Rojstvo prvega otroka se partnerjev dotakne na različne načine. Ko je želja po otroku vzniknila iz ljubečega partnerskega odnosa, bo otrok partnerski odnos še oplemenitil; ko pa se otrok rodi zato, da bosta partnerja zakrpala ali popravila že načet partnerski odnos, se pogosto pojavijo težave.

Otrok namreč ne more osrečiti partnerjev, če partnerja ne moreta osrečiti drug drugega. In pogosto skrb, obveznosti in odgovornosti do otroka zahtevajo od partnerja sodelovanje »tu in sedaj«.

Čeprav prinese največjo ranljivost odnosu, otrok ni kriv, da vse, kar se je pdruzina_babybookrej pometlo pod preprogo, prihaja  na plan. Nerešene konflikte, težke zamere ipd., o katerih bosta partnerja slej ko prej morala spregovoriti, morda tudi ob podpori strokovnjaka. Nič presenetljivega ni, da se veliko partnerjev, ki imajo majhne otroke (stare do šest let), tudi loči, vendar »ne zaradi otroka«, temveč zaradi tistega, kar je bilo v odnosu načeto že daleč nazaj. Nekateri sicer vztrajajo skupaj »zaradi otrok«, čeprav otroci velikokrat plačajo za to previsoko ceno.

Prisotnost otroka je tista, ki pokaže, kakšne temelje sta moški in ženska v svojem ljubezenskem razmerju tudi postavila; pokaže na šibke in močne točke pri partnerjih.

Raziskave ugotavljajo, da odnos med partnerjema vpliva tudi na razvoj otroka. Oče in mama sta najprej partnerja drug drugemu, nato pa sta starša. Takrat, ko zmoreta vzpostaviti kakovosten partnerski odnos, bosta najbolje poskrbela za svojega otroka. V par_babybooknasprotnem primeru, bosta morala vložiti veliko truda, da bosta vse, kar spada v partnerski odnos, znala strogo ločiti od starševske vloge in med seboj sodelovati, kljub temu, da kot partnerja med seboj doživljata veliko stisk in nesoglasij. Takrat, ko ne zmoreta biti mož in žena, bosta ozračje, ki ga soustvarjata kot zakonca, prenašala tudi na svojega otroka, kar se lahko kaže npr. v pretirani navezanosti na otroka, v zlorabljanju za medsebojno obračunavanje ipd.

Starša, ki si morda ne priznata, da imata med seboj nerešene konflikte, znata na svoje otroke gledati kot problematične, morda neznosne, celo hiperaktivne ipd., čeprav bodo le običajni otroci. Na otroke pa vplivajo ne zgolj destruktivni načini reševanja konfliktov, nasilje ipd., temveč tudi »tiščanje problemov v sebi« in izogibanje konfliktov. Otroci namreč čutijo napetosti, ki so med staršema, zato se morata partnerja naučiti diskutirati o svojih problemih. Kjer pa se moški in ženska trudita drug drugemu ustvarjati varno okolje, se tudi otroci čutijo varne, ljubljene in zaželene v družinah. Varno okolje, v katerem se lahko »pošteno skregaš«, si poveš, kaj si misliš, in si lahko v njem to, kar si.  

Rojstvo otroka prinese partnerskemu odnosu največjo spodbudo, da spoznavata sebe, drug drugega ter se ob svojem otroku tudi razvijata. Le dovoliti si morata, prisluhniti temu, kar se dogaja v njiju in to deliti z drugim.

Sodelujoči strokovnjaki:

dr. Nataša Rijavec Klobučar

http://www.psihoterapija-novomesto.eu/

spec. zakonske in družinske terapije, Družinski center Stik

Prejmite redne uporabne informacije za vašega otroka Brezplačno.

NAPIŠITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here