Pri igranju z vodo, glino, blatom, testom ali peskom se pogosto povezujeta živahna in ustvarjalna igra. Lahko je eno ali drugo ali oboje hkrati. Otrok te dejavnosti do določene meje lahko razširi zgolj z uporabo domišljije. Morebiti bo vse popoldne preživel v peskovniku, toda zdaj ne bo delal samo poskusov s peskom, temveč bo mešal »cement« in z njim zapolnjeval vsako razpoko med tlakovci.
Seveda pa potrebuje vašo pomoč, da bo znal uporabiti, kar se je doslej naučil o naravnih snoveh, in svoje znanje še razširil. Ko se igra z vodo, mu ni treba dosti razmišljati o tem, kar že ve o prostornini: če se voda razlije čez rob posode, je to pač del igre. Odkriti pa še mora, da bo mleko prav tako steklo čez rob skodelice, če ne bo pravočasno prenehal nalivati. Ne domišljajte si, da bo kar vedel, kdaj pride ta trenutek.
Naredite poskus. Pred triletnega otroka denimo postavite njegova enaka lončka, enega napolnjenega s sokom, in drugega praznega, ter še en višji in ožji kozarec. Ko boste prelili sok v drugi lonček, bo otrok prepričan, da ga ima toliko kot prej. Morda bo celo sam od sebe pripomnil, da je sok čisto isti. Njegov sok. Ko pa ga boste prelili v višji in ožji kozarec, bo prav tako trdno prepričan, da ga je več. Saj vendar vidi, da ga je še več. Četudi ga bo sam prelil iz lončka v kozarec in spet nazaj, se ne bo premaknil od dokaza, tistega, kar vidi na lastne oči. Do »načela ohranjanja«, ki ločuje njegov svet od vašega, se bo dokopal šele po letih eksperimentiranja z različnimi snovmi.
Pomagajte mu, da bo vse spretnosti, ki se jih je naučil med igro, uporabil pri opravilih, ki so tako koristna kot »zgolj« zabavna. Doslej je samo packal s testom, zdaj pa je čas za koščke čisto pravega peciva. Doslej je mešal zgolj pesek in vodo, zdaj lahko dela vzhajane kolačke v modelčkih in potem boste morali brez konca in kraja pojasnjevati, zakaj se med peko tako »napihnejo«.
