Pred spanjem je priporočljivo, da opravite vedno isti obred umirjanja dojenčka in dajanja občutka varnosti. Otrokove potrebe po spanju pa se v različnih obdobjih razlikujejo.
Spalne potrebe otrok so zelo individualne, odvisne od otroka samega in tega, v kakšni družini otrok raste. Nikakor ne moremo pričakovati enakih spalnih navad, uspavalnih ritualov ter količin spanja pri npr. živahnem otroku, ki potrebuje zelo malo spanja, ali pa pri tistem, ki spanja potrebuje več. Ravno tako je popolnoma druga situacija v družini, kjer je navada, da je družina že popoldne zelo umirjena, v primerjavi z drugo družino, kjer je dogajanje doma še zelo živahno do poznih večernih ur.
Dr. Kunaverjeva je nakazala nekaj smernic, ki lahko starše vodijo pri uspavanju svojih otrok:
- Svojih pričakovanj NE gradite na temeljih prebrane literature in nasvetih iz okolice.Pričakovanja staršev so namreč pogosto nerealna, zgolj zato, ker si jih starši narobe postavijo, realnost pa je pogosto drugačna. To velja od samih novorojenčkov naprej: res je, da otroci prve dni po porodu več spijo, saj so utrujeni in potrebujejo več počitka. Ti prvi, bolj zaspani dnevi se lahko končajo že v prvi polovici prvega meseca življenja, potem pa postanejo bolj živahni, spijo manj podnevi, pa tudi noči še nekaj časa ne prespijo cele.
- Razvoj spanja je proces.Otrok se v zgodnjem obdobju ne zbuja zgolj zato, ker je lačen, žejen, ima mokre pleničke, pač pa tudi zato, ker tako poteka njegov fiziološki razvoj spanja. V začetnih tednih in mesecih, neredko tudi prvo leto ali dve, se otrok ponoči pač zbuja. Pogosta »nerealna, neustrezna in pretirana pričakovanja staršev vodijo v nepotreben stres« ter nepotrebno nezaupanje in pomanjkanje samozavesti staršev samih vase, v smislu, kje v vzgoji svojega otroka so ga polomili, kakšne daljnosežne negativne posledice bo to imelo in podobno.
- Treba je razmisliti, kaj je tisto, kar moti otrokovo spanje,ne glede na otrokovo starost. Poleg normalnega, fiziološkega zbujanja, poznamo tudi zbujanje, ki je posledica drugih vplivov, zlasti izraščanja zob, raznih prehladnih obolenj, stresa ob odhodu v vrtec, vključevanja drugih oseb v otrokovo varstvo, odhajanje staršev na delo – dodatne okoliščine torej, ki motijo spanje, njegov naravni ritem spanja in budnosti.
- Uspavalni rituali – vsekakor ne gre posploševati, a po izkušnjah dr. Kunaverjeve pri večini otrok koristno delujejo tako imenovani uspavalni rituali v umirjenem družinskem vzdušju, kot je na primer določen vrstni red hranjenja, previjanja, morda kopanja, nežne masaže, pestovanja, uspavalne pesmice, pravljice. Slednje, posebej poudarja, koristijo »tudi pri zelo majhnem otroku, dojenčku, ki je še ne razume – otroci se zelo dobro odzivajo na glas staršev, tako mame kot očeta, lepo se odzivajo na določen ritem. Sploh otroške pesmice imajo svoj določen notranji ritem, ki zelo lepo uspava. Formule, katera je prava, ni. Starši naj svojemu otroku prisluhnejo, ga opazujejo in ugotovijo, katera pesmica, pravljica mu najbolj ustreza.«
- Zadovoljevanje potrebe po bližini – nekateri otroci potrebujejo več starševske bližine, drugi manj. Spet je treba poslušati otrokove potrebe, pa tudi svoje. Nekateri starši so zelo nemirni, če ne slišijo in ne čutijo svojega otroka blizu sebe, sploh za mame to lahko pomeni noč brez spanja; ta njen nemir lahko čuti tudi otrok in nočni počitek družine je moten. Starejša priporočila svarijo pred pretiranim pestovanjem, modernejši pa to bližino priporočajo. Če vidimo, da otrok bližino potrebuje, ni nič narobe, če je otrok v spalnici staršev tudi daljši čas.
- Po mnenju strokovnjakinje je pogosto napačno to, da si starši zamislijo čas otrokovega spanja, ki pa ni skladen z njegovo potrebo po spanju. To lahko vodi do nekajurnega joka in stresa na obeh straneh, otrok pa bo zaspal takrat, ko bo to potreboval in nič prej.
- Majhni otroci ne morejo izsiljevati – otrok nas vedno potrebuje; mogoče to ni skladno z našimi objektivnimi merili – ker je lačen, ga je treba previti oziroma ima katero drugo objektivno potrebo. Mogoče rabi samo našo bližino, vendar to ni izsiljevanje. Otrok mora čutiti, da smo starši tam zanj; če joka, ga je treba potolažiti in mu dati občutek bližine in varnosti, ne samo za uspavanje, pač pa na splošno, za zdrav razvoj.
- Treba je prisluhniti svojemu otroku in se mu prilagajati. Starši so danes zaradi obilice informacij na vsakem koraku izgubili zaupanje v svoj lastni občutek. Če zaupamo svojemu lastnemu starševskemu občutku in sledimo otroku, ne moremo narediti česa zelo napačnega.
Otrok, mlajši od dveh let, živi v strahu, da ga bo mama zapustila. Pred spanjem je zato priporočljivo, da opravite vedno isti obred umirjanja in dajanja občutka varnosti (npr. kopanje, preoblačenje v pižamo, zavijanje pri dojenčkih do treh mesecev, petje uspavanke ali branje pravljice), v roke pa mu posadite najljubšega medvedka. Otrok naj spi v dobro prezračeni sobi z okoli 18 stopinjami Celzija. Vrata pustite priprta, da bo noter svetila medla luč s hodnika. Nočno hranjenje naj bo čim krajše oziroma skoraj v snu; ne igrajte se z njim, le pomirjujoče ga obdarjajte z nežnostmi.
POZOR! Do drugega leta starosti dojenček ne sme spati na blazini. Položite ga na stran, da se ne zaduši, če bo slučajno bruhal mleko.
