Otrokova samopodoba

0
51
Otrokova samopodoba

Osnova samopodobe se začne že z rojstvom, saj otrok v svojem sistemu shrani izkušnjo rojstva.

Veliko globlja od intelektualne ravni, je raven nezavedne podobe, ki jo nosimo v sebi, kako se doživljamo. Od tega je tudi odvisno ali bomo imeli srečno in lepo življenje ali težko in nesrečno. To je raven, ki jo moramo intelektualizirati, da bi jo razumeli. V večji meri gre za stanje telesa in notranjega doživljanja, vtisa samega sebe, kot pa za neko besedno in zavestno doživljanje samega sebe. Pogosto mislimo, da se otrokova podoba o sebi oblikuje s pohvalo, s spodbujanjem otroka, vendar smo pri razumevanju celotnega koncepta zgrešili bistvo osnovne podobe o sebi.

Potrditev otrokovega obstoja

Osnova samopodobe se začne že z rojstvom, saj otrok v svojem sistemu shrani izkušnjo rojstva. Ali je bil ob rojstvu dobrodošel, ali ga je kdo sprejel, mu dal potrditev pravice do obstoja in mu dal sporočilo, da je zaželen in da je v redu, da je tukaj. Lahko pa ima otrok ob rojstvu negativno izkušnjo. Npr. nihče ga ni pozdravil, imel je neprijetne, boleče izkušnje, veliko svetlobe, hrupa, mraz, veliko nelagodja, iz česar je na nezavedni ravni »zaključil«, da kar on je, ni dobro.

Otrok ne bo sklepal, da se je okolica zmotila, ampak bo imel notranji vtis, da z njim nekaj ni v redu. To je osnova, ki privede do pomanjkanja samozavedanja. V bistvu do slabe podobe samega sebe, občutka ničvrednosti in lastne napake.

Sprejemanje s strani drugega

Običajno se je tema otrokove samopodobe in ukvarjanja staršev z njo začela šele v tretjem ali četrtem letu starosti, ko je otrok vstopil v verbalno interakcijo s starši in si je nato skozi to, kar so otroku povedali o njem, oblikoval podobo o sebi. Pohvala ima sicer pozitivno funkcijo, saj izboljša otrokovo samopodobo. Otrok si predstavlja, da to kar počne, dela dobro in je pri tem uspešen. Pohvala gradi otrokovo samozavest, ne rešuje pa problema notranje ničvrednosti in občutka, da je to, kar je, narobe.

Oseba mora prejeti globoko izkušnjo sprejemanja s strani druge osebe, da se bo v življenju lahko resnično odprla in izkusila, da ne bo zavrnjena. Pri otroku to pomeni, da ima občutek, da so vsa njegova čustva, stanja, vedenja nekaj, kar je dobrodošlo. Starši to kasneje otroku kažejo tako, da mu povedo, da ga imajo radi takšnega kot je, tudi jeznega, nervoznega, žalostnega.

Tomislav Kuljiš

https://ipd-center.eu/

terapevt, ustanovitelj in avtor programa IPD centra za osebni razvoj in naravno starševstvo

Ni objav za prikaz

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj