Otrok po 1. letu starosti

Že po prvem letu se otrok prične postopno ločevati od mame. Manj je od nje odvisen, postaja bolj mobilen, raziskuje okolico in svoje sposobnosti. Poleg navezanosti na mamo začne kazati tudi navezanost na druge osebe, ki zanj skrbijo oziroma se z njim prijazno družijo (npr. oče, stari starši, bratje, sestre, vzgojitelji). Z miselnim razvojem in razvojem govora otrok premaga ločitveni strah, saj je zmožen že razumeti odhod bližnjih oseb in predvideti njihov prihod. Okoli 3. leta simbioza med materjo in otrokom razpade (navezanost ostaja), otrok preide v fazo individualizacije.

Kaj je pomembno pri zgodnjem odnosu navezanosti med mamo oziroma drugo odraslo ljubečo osebo in otrokom:

Navezovanje na otroka že v času nosečnosti – prek razmišljanja o dojenčku in skupnem življenju z njim.

Neposredni telesni stik med mamo in otrokom takoj po porodu – stik koža na kožo čimprej po porodu, sobivanje matere in dojenčka že v porodnišnici (kadar je to mogoče) in čim redkejše ločevanje matere in novorojenčka v prvih dneh in tednih po porodu (kadar je to mogoče).

Pogosti telesni stiki in komunikacija – starši naj novorojenčka veliko opazujejo, pestujejo, ga ljubkujejo, božajo, ga ogovarjajo, se z njim igrajo in skrbijo zanj. Pomembno je, da se prek opazovanja in preživljanja časa z njim naučijo prepoznavati njegova stanja, potrebe (po hrani, spanju, udobju …), občutja in poskuse komunikacije ter kaj nam prek njih sporoča.

Novorojenček naj ima čim več priložnosti slišati materin glas (oziroma glas druge odrasle ljubeče osebe) in občutiti njen vonj. Pomembno je, da se novorojenčku (in kasneje dojenčku) vedno približa mirno in nežno, pri pestovanju in skrbi zanj pa je umirjena in sproščena.

Zelo je pomembno materino dobro počutje in skrb zase, saj je njen odnos z dojenčkom močno odvisen tudi od materinega razpoloženja. Mati naj bi bila usmerjena k novorojenčku (dojenčku), bistveno je, da se ustrezno odziva na otrokove potrebe. Če je novorojenček (dojenček) zahteven in pogosto joka, naj mati skuša ostati umirjena, v takšnih obdobjih pa potrebuje tudi veliko podpore s strani okolice (oče otroka, sorodniki …).

Mame, ki so dovolj občutljive za otrokove potrebe in le-te ustrezno zadovoljujejo, omogočajo otroku ustrezen čustveni razvoj. To je namreč pogoj, da otrok razvije občutek varnosti in prepričanje, da lahko zadovoljijo svoje potrebe in izpolnijo svoje želje. Otroci, ki občutka varnosti ne razvijejo, so nezaupljivi, svet okoli njih se jim zdi neprijazen in nepredvidljiv. Ti otroci imajo lahko kasneje v življenju težave pri oblikovanju odnosov. Od otrokovih prvih izkušenj je odvisno, koliko bo sposoben za ljubezen ko bo odrastel in kako bo doživljal sebe in svet okoli sebe (t. i. osnovna slika sveta). Ljubezen in varnost, ki jo otrok doživlja v prvih letih življenja, je odvisna od čustvene varnosti, ki jo otrok doživlja v najzgodnejšem otroštvu.

Posebej pomemben dejavnik pri razvoju zaupanja je občutljiva, odzivna in dosledna skrb za otroka (npr. dojenček mora vedeti, da ga bo mama oziroma druga pomembna oseba nahranila, ko bo lačen). Pomembno je, da je mati odzivna, da med dojenčkom in njo poteka vzajemna interakcija, spodbujanje, pozitiven odnos, toplina, sprejemanje in čustvena opora. Varnost dojenčkove navezanosti dolgoročno vpliva na razvoj dojenčkovih socialnih in spoznavnih zmožnosti. Bolj kot je otrok varno navezan na odraslega, ki ga vzgaja, lažje postane samostojen in razvija dobre odnose z drugimi.

Prijavite se na e-nasvete strokovnjakov.

Sodelujoči strokovnjaki

PODOBNE VSEBINE

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj