Otrok bolje sodeluje, če ima možnost izbire

0
571

Otroci so pogosto gluhi za zahteve staršev, zlasti kadar so v igri zatopljeni v svoj lastni svet. Bistveno je, da v takšnih trenutkih ohranite mirnost in se ne razjezite, saj tako pridete v nasprotje z otrokom.

Anja Quevedo pojasnjuje, da ob otroku, ki se ne odziva na naše zahteve, moramo ohraniti mirnost in predlaga način, kako naj pristopimo do njega ter dosežemo, da bo izpolnil naša pričakovanja, obenem pa se bo počutil kot soustvarjalec dogajanja.

Če otrok noče sodelovati in narediti, kar od njega zahtevamo, ker je čas za kosilo ali ker moramo oditi, potem je prva stvar, ki jo moramo najti, naš center. Prepovedano je, da se v sebi razjezimo. Lahko malo glasneje pokažemo, kaj hočemo, a v sebi moramo ostati mirni. Otrok se lahko igra z lego kockami in si v domišljiji predstavlja, da živi v gradu ali se igra s svojimi junaki, zato nas mogoče sploh ne sliši. Naša osredotočenost je veliko manjša kot je osredotočenost otrok. Otroci so lahko res osredotočeni. Najprej vdihnemo, izdihnemo in se pripravimo na to, da bomo lahko z mirnim glasom povedali otroku, da res želimo, da pospravi. Najprej lahko gremo do njega in se ga nežno dotaknemo za ramo ali za hrbet, ga pokličemo po imenu, še enkrat pokličemo po imenu, če se ne odzove in počakamo, dokler se ne odzove. Če se še vedno ne odzove, ga lahko še enkrat pokličemo, mogoče ga potrepljamo, a nujno je, da se ne razjezimo. To je glavna sestavina uspeha.

V trenutku, ko se razjezimo, smo v nasprotju z njim in že sprožimo prepir, nasprotje in upor. Ko nas končno pogleda, mu lahko tudi rečemo: »Tu si, si prišel nazaj?«, ker je bil v svojem svetu. Nato mu damo neko možnost izbire. Najprej mu povemo, kaj je cilj, npr. »Zdaj gremo na kosilo, na izlet,…« da ve, zakaj to dela, potem pa mu rečemo: »Ali želiš najprej pospraviti pisalo ali papir?« Morda se nam sicer zdi banalno, a otrok ima dejansko možnost izbire, ki jo izjemno potrebuje, da vidi, da je pomemben ustvarjalec dogajanja.

Če smo mirni, lahko tudi vztrajamo dlje. Če starš začne kričati, se otrok po navadi boji. Na ta strah lahko reagira z uporom ali jokom. Starš je je dosti močnejši od otroka in otrok to ve. Pri otroku ne vzbujajte strahu.

Sodelujoči strokovnjaki:

Anja Quevedo

Anja Quevedo

specializantka vzgoje za življenje

Prejmite redne uporabne informacije za vašega otroka Brezplačno.

NAPIŠITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here