Simbioza traja do 6. meseca otrokove starosti in v tem času tudi ni nujno da se sploh razvije ali pa se ta ne razvije ustrezno. V tem primeru naj mati poskrbi za neustrezne posledice simbioze tako, da bo v doboče posvečala pozornost v stik z otrokom, da bo ta lahko izoblikoval ustrezno samopodobo.
Pomembno je, da mati otroka v obdobju simbioze (do 6. meseca po porodu) ustrezno zrcali, saj na tem temelji njegova samopodoba. Otrok potrebuje stik in izkušnjo, da je viden. Če mati ni zmožna odzrcaliti ljubezni, otrok nima izkušnje, da je vreden ljubezni.
Tara Henigman staršem sporoča, da je posledice neustrezne simbioze mogoče popraviti v naslednjih obdobjih.
Dobro je, da starši razumejo, da se, tudi če pri simbiozi ni šlo vse tako, kot si želijo ali če ugotavljajo, da pri simbiozi ni bilo vse popolno, vse to vseeno še vedno da izboljšati po koncu simbioze. Močni nauki v tem času so sicer že sprejeti, ni pa to dokončno in nepopravljivo. Česar ne doživimo, izpolnimo, zrastemo v obdobju, ko je to treba, je ob naslednji priložnosti vseeno malo težje in malo bolj stresno. Če imate stresno nosečnost, otroka že v maternici oblikujete takšnega, da bo verjetno bolj jokal in težje spal. Če torej ne poskrbite zase v nosečnosti, boste morali poskrbeti zase zdaj, skozi to, da boste morali več vložiti v otroka, se bolj predati. Sposobni boste morali biti tega, česar prej niste bili. Enako je kasneje. Kar vam ne uspe v prvih treh otrokovih letih, lahko popravite v puberteti, ko pa je več uporništva in je težje.
