Obdobje simbioze med mamo in dojenčkom se zaključu nekje po 6. mesecu, saj se otrok telesno razvije in začne vzpostavljati konkreten stik o okolico ter vzpostavlja več odnosov. To ustvarja nove situacije, nove priložnosti, da začuti sebe in spoznava kdo je.
Tara Henigman pojasni s kakšnimi občutji se sooča otrok ko je konec simbioze in kako pomembno je, da ga ne pustimo jokati.
Simbioza traja približno do 6. meseca otrokove starosti, sicer ne čisto okvirno, ker gre za proces, ki pri vsakomur poteka drugače. Po 6. mesecu se otrok telesno razvije: začne stegovati roke, se plaziti, veliko se smeji ljudem, postaja bolj kontakten, vzpostavlja več odnosov. To ustvarja nove situacije, nove priložnosti, da začuti sebe, spoznava, kdo je oz. kdo ni in katera čustva se pojavljajo v odgovor na druge ljudi. Ti občutki pa niso le prijetni, ampak so lahko tudi zelo težki, novi in v otroku ustvarjajo veliko tesnobe, lahko tudi obupa in bolečine. Zanj je izziv, kako premagati te občutke, kako to preživeti, da ni popolnoma brezupno.
Izjemnega pomena je tudi tukaj starš, da otroku pomaga iti preko tega, da otroku pomaga prepoznati: »Zdaj si pa zelo jezen«, »Zdaj si pa razburjen«, »Zdaj te je pa strah, se bojiš tega gospoda?« Morate ga zrcaliti in prepoznavati čustva, ki se v njem pojavljajo in jih ne razume. Pomagate mu jih prepoznati in uravnati. Koncept izjokavanja je napačen, ker ima otrok potem izkušnjo jokanja, klicanja na pomoč, brez odziva. Nauči se, da nima smisla klicati na pomoč. Nikomur nisi toliko pomemben, da bi bilo smiselno klicati, zato nehaj. Kaj pa se zgodi s tem groznim obupom, bolečino in izkušnjo žalovanja, to pa so žalostne zgodbe. V zgodnjem obdobju otrok potrebuje stik in izkušnjo, da je viden. Izjokavanje ne gre skupaj s tem konceptom.
