Pri večini otrok se to največkrat odvije povsem neopazno. Mogoče se obrnejo na drugo stran, za hipec odprejo oči ali zamrmrajo kaj nerazumljivega, potem pa takoj spet zaspijo. Brez težav jim uspe, da spet zapadejo v globoko spanje.
Če z EEG-jem izrišemo možganske tokove, se lepo pokaže naslednje: ko se otrok prebudi iz globokega spanja, se nenadoma zgodi sprememba. Stanje budnosti, aktivna faza spanja in globoko spanje – vsi vzorci spanja se za kratek čas pomešajo med seboj. Temu mešanemu stanju med spanjem in budnostjo spet sledi globoko spanje. Približno pri desetih odstotkih otrok, ki so mlajši od šest let, pa ta menjava ne steče vedno gladko. Namesto da bi ti otroci hitro zapadli nazaj v globoko spanje, včasih ostanejo dlje časa v stanju, ko so sočasno budni in spijo.
V tem mešanem stanju si lahko predstavljamo celo paleto izstopajočih oblik vedenja – od govorjenja v spanju do nenehnega silovitega kričanja, tako imenovanega nočni strah. Vse to se ne dogaja v sanjah, temveč ob nepopolnem prebujenju iz globokega spanja. Govorjenje v spanju občutimo še najmanj škodljivo. Hoja v spanju in nočni strahovi pa lahko starše močno vznemirijo. Čim pogosteje in v čim bolj skrajnih oblikah se to izstopajoče vedenje pojavlja, tem bolj starše skrbi za otroka. Oblike vedenja imajo nekaj skupnega: pri otrocih, ki so mlajši od šest let, praviloma za to ni nobenih psihičnih vzrokov. Otroci večinoma nimajo ne strahov ne drugih globlje zakoreninjenih težav. Nasprotno, proces zorenja njihovih možganov še ni popolnoma končan.
Zato prehod med »globokim spanjem – nepopolnim prebujenjem – globokim spanjem« ne poteka povsem gladko. To, da se proces dozorevanja pri teh otrocih konča pozneje kot pri večini drugih, je povezano predvsem z dednostjo, ne pa z motnjo v duševnem razvoju. Če se pri vašem otroku pojavljajo hoja v spanju ali nočni strahovi, boste v svoji družini verjetno našli sorodnike, ki so kot otroci imeli podobne težave.
Vir: Vsak otrok se lahko nauči spati
