Najpogostejši izzivi pri vedenju otroka v vrtcu

0
1136
Sočutno starševstvo
Sočutno starševstvo
Babybook Shop

Vstop v vrtec je za otroka vedno stresen. Od časa, ki ga je kot dojenček preživel pretežno z materjo, preide na čas prve socializacije.

Do vstopa v vrtec ste otroka dobro spoznali, zato je zelo pomembno, kako čutite in doživljate situacije. Otrok vas čuti in posnema (npr. če boste veselili, da je otrok prišel v fazo, ko postaja otrok in si želi tudi družbe, bo tudi otrok vesel). Otroci v tem obdobju potrebujejo veliko bližine in odnosa z ljubljeno osebo, starši pa čutijo negotovost, ker je to novo obdobje, kamor se podajajo.

»Pri vstopu v vrtec/varstvo gre za veliko spremembo za otroka, za starše in vzgojiteljice. Pomembno je, da vzpostavimo odnos zaupanja,« pojasni Barbara Sarić, psihoterapevtka. Katja Knez Steinbuch, terapevtka relacijske družinske terapije, dodaja: »Starši, posebno mladi, ki prvič oddajajo otroka, imajo pogosto težave z zaupanjem in prepuščanjem otroka, kar je povsem normalno in naravno. Ob uvajanju se lahko poleg lastnih čustvenih stisk pojavijo še različne težave otrok (npr. neutolažljiv jok, povečana potreba po bližini, grizenje, nočno zbujanje, različne oblike regresij …). Tudi starši zato potrebujejo veliko sočutja do malčkov.«

 

Vstop v vrtec in uvajanje

»Vstop v vrtec je za otroka vedno stresen. Od časa, ki ga je kot dojenček preživel pretežno z materjo, preide na čas prve socializacije in to precej hitro, brez dolgotrajnega uvajanja. Še posebej je stres lahko velik, ko govorimo o dojenčkih, starih 11 mesecev, ki še nimajo razvitih možganskih struktur, tj. hipotalamusa do te mere, da bi v resnici zmogli logično razumeti, da se mamica res vrne. Zato terapevti navadno priporočajo daljša uvajanja po drugem letu starosti, ko so možganske strukture malo bolj razvite. Dejstva, da je prehod stresen, seveda ne moremo spremeniti, lahko pa otroka vedno slišimo in tolažimo. To možnost imajo tako vzgojiteljice kot starši. Stres je za otroka obvladljiv, ko ima ob sebi odzivne, sočutne starše,« razlaga Katja Knez Steinbuch.

Odzivi otroka na novo okolje

Otrokovo vedenje je ob vstopu v vrtec lahko spremenjeno, ker je postavljen v novo situacijo, ki mu je tuja (npr. novi obrazi, novo okolje, nova pravila). Barbara Sarić poudarja: »Nikoli ne smemo početi česa na silo, kadar gre za novo situacijo. Treba je počakati pravi trenutek.« Najpogostejše vedenje ob prihodu otroka v vrtec in ko starši zapuščate vrtec je jok, velikokrat histerični jok, ki vam povzroča notranji nemir. Pogosto se otrok umika, čepi v kotu. Prihaja pa tudi do grizenja in agresivnega vedenja do sovrstniki. »Vzroki za omenjena vedenja otrok so zelo različni Tovrstno vedenje pa nosi sporočilo: »Želim, da veste, da mi ni lahko«. Del sprememb je včasih del razvojnih faz.

Okoli drugega leta starši poročajo o pojavu prvega uporništva otrok, a v resnici gre le za to, da se otrok začne bolj zavedati sebe in svojih občutkov, lastnega »jaza« in to na ves glas izraža. To je pravzaprav zelo dober znak, a za starše vedno naporen,« razlaga Katja Knez Steinbuch.

  • Otroci z jokom izražajo paleto občutkov. Jok je (skoraj) edini možen način izražanja, zato jok sam na sebi ni slab, kar pa ne pomeni, da je dobro otroka pustiti samega, ko joče. Tudi kasneje se za solzami lahko skriva marsikaj.
  • Ko govorimo o histeričnem joku ali jezi, gre navadno za vklop t. i. plazilskih možganov, ki se vklopijo, ko je otrok (tudi odrasli) frustriran. Takrat se je nezmožen umiriti, saj racionalni del možganov odpove. Ko to razumemo, lažje komuniciramo z otrokom. Hrana, pijača, kopanje in umivanje zob, denimo, pa so navadno zelo povezani z občutki kontrole in strahu, hkrati pa je to še ena priložnost za otrokovo samostojnost. Prej ko se starši na tem področju sprostijo, prej to storijo tudi otroci.
  • Odklanjanje hrane se po navadi začne v vrtcu, lahko pa se nadaljuje tudi doma, in traja približno 1 teden.
  • Otroci lahko zbolijo, a ne zaradi prehlada, imunski sistem jim pade zaradi psihičnega napora. Pomembno je, da imamo starši za njih čas, ki ga kvalitetno preživimo in da so vikendi zapolnjeni z aktivnostmi. Otrok naj se počuti ljubljen. Pohvalite ga, ga spodbudite in povejte, da ste na primer ponosni nanj, ker je sedaj velik fant/punca in hodi v vrtec.
  • Umik od prijateljev navadno pokaže na notranjo stisko, željo po samoti, ki v resnici dostikrat pomeni željo po opaženosti in povezanosti. Obstajajo pa otroci, pri katerih je umik del njihove narave.
  • Vzgojiteljice in starši se pogosto srečujejo tudi z grizenjem. Gre za precej pogosto razvojno fazo, ki lahko izraža več stvari (okušanje, spoznavanje novega, rast zobkov, igrivost, željo po pozornosti, željo po kontroli, stres ali pa samo posnemanje). Pomembno je, da otroka opazujete in ugotovite, v kakšnem kontekstu ugrizne. Ko prepoznate kontekst, lahko reagirate v skladu s tem. Če gre le za rast zob, otroku ponudimo alternativno možnost – predmet, ki ga lahko grize. Če gre za željo po pozornosti, pa potrebuje več vašega časa. Potrebuje občutek varnosti, zato ga usmerjajte z začrtano dnevno rutino opravil in izražajte čustveno zagotovilo, da ste ob njem. Predvsem je pri ugrizih pomembno, da otroka pogledate v oči, mu vsakič znova to preprečite in poveste, da tega ne dovolite, ker boli. Nikakor pa ga ne ugriznite nazaj, zato da bi to sam začutil.

Otrokove občutke lahko delimo na vedenjske in čustvene. »Bolj kot je vedenje problematično, bolj boleče vsebine navadno otrok skriva in ne zmore ravnati drugače. Tako na najbolj nemogoče načine kliče odraslega in upa, da bo zmogel mirno razumeti, da se je znašel v stiski. Staršem lahko ob tem vzbudi veliko jeze, stresa, včasih prav besa. Ko te občutke starši v sebi predelajo in mirno reagirajo, se s tem razreši tudi stiska otrok,« pojasni Katja Knez Steinbuch.

Sočutno starševstvo

»Staršem ni lahko. Večkrat prihaja do občutka krivde, ker niso z otrokom. Ne imejte slabega občutka. Pomislite, da se vaši otroci sedaj prvič na nek način soočajo z življenjem in postajajo samostojnejši. Omogočite jim ta prehod. Naj čuti od vas nespremenjeno čustvovanje do njega. Sodelujte, pogovarjajte se z vzgojiteljicami v vrtcu, kako se počuti ob čem, kaj rad počne …,« svetuje Barbara Sarić. »Sočutno starševstvo spodbuja k stiku s samim sabo, kar ob težavah pomeni, da se starš zmore v sebi umiriti in postopati umirjeno. Ne pomeni, da mora biti popoln, le da se skuša zavedati svojih občutkov in razmejitev. Sočutno starševstvo spodbuja tudi k razumevanju otroka in njegovih težav. To pa je včasih težko, sploh če malček pritiska na naše gumbe vznemirjenja in staršem gorijo vse rdeče luči. Toda ko se teh občutkov zavemo, je vse že lažje. Ko se pojavijo zgoraj omenjene težave, jih je treba vzeti resno in jih predvsem ne ignorirati,« pove Katja Knez Steinbuch.

Foto: Arhiv Inštituta Vita Bona  (Katja Knez Steinbuch)

Sodelujoči strokovnjaki:

Barbara Sarić

psihoterapevtka

Katja Knez Steinbuch

Katja Knez Steinbuch

http://www.druzinska-terapija.com/

psihoterapevtka zakonske družinske terapije in vodja start up agencije Sočutnega varstva otrok

Prejmite redne uporabne informacije za vašega otroka Brezplačno.

NAPIŠITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here