Najpogostejše težave pri vzgoji

0
773
Težave pri vzgoji
Težave pri vzgoji

Starši pogosto naletijo na težave pri vzgoji. Otroku morajo pomagati najti notranji mir, obvladovati trmo in jezo in morebitno hiperaktivnost

Trma

Izbruhi trme se pojavljajo pri vseh otrocih, a pomembno je, kako se nanje odzivate:

  • Ignoriranje: Delajte se, kot da niste opazili otrokove bučne predstave. Metoda je večinoma lahko učinkovita, vendar je uspeh odvisen od vaše vzdržljivosti.
  • Tehnika vživljanja: Otroku poskušajte opisati njegove občutke (»Uh, kako si jezen, ali ne?«), kar bo spodbudilo, da bo tudi sam izrazil svoje občutke. Pri tem ostanite kar se da mirni!
  •  Odhod s prisilo: Otroka mirno odnesite v njegovo sobo in mu razložite, da ne zavračate njegovega obnašanja, vendar je za tako obnašanje najprimerneje, da je sam. Ko pa bo začutil, da je pomirjen, naj pride sam iz sobe. Pri vrnitvi otroka toplo in z veseljem sprejmite.
  • Taktika preobrata: Skušajte preusmeriti otrokovo pozornost v kaj drugega – na najljubšo knjigo, igračo (ko otrok na primer v trgovini trmoglavi, da želi imeti čokolado, mu razložite, da jo že ima doma, zamotite ga lahko tako, da vam pomaga v vrečko nabrati pomaranče).
  • Umik: Ko ni druge rešitve, se preprosto umaknite in otroku dajte vedeti, da vas ne bo pritegnil v svojo igro.
Psihoterapevt dr. Zoran Milivojević pravi
»Otrok je lahko trmast, to je povsem normalna situacija. Vsi otroci so trmasti, saj z njimi upravlja princip ugodja. V prvem letu je starš tisti, ki v otroku izzove prijetne občutke. Kasneje, ko dopolni dve leti, otrok misli, da mu bodo starši še naprej nudili prijetne občutke. Pričakuje, da mu bodo izpolnjevali različne želje, vendar ko starši rečejo: ne, tega ne bom naredil, ali: to moraš narediti, pa otrok noče …, začne otrok misliti, da ga starši nimajo radi in da niso pravični. Nastopi trma. Pridemo do zapleta, ki se običajno začne v sredini drugega leta, bitka dveh volj, kdo se bo komu podredil, ali bo otrok podredil starša, ali bo starš podredil otroka. Ko rečem »podrediti«, je koren te besede »red«. Kar ni isto kot biti ponižan. Biti podrejen je povsem normalna vloga organiziranja v človeški družbi, skozi katero ugotovimo, da moramo zavzeti določeno mesto v določeni hierarhiji, da bi celota dobro funkcionirala. To se je v veliki meri kazalo takrat, ko so imele družine pet, sedem in več otrok. Te generacije so se strukturirale v obliki piramide in na vrhu te piramide so bili odrasli. Danes je piramida pogosto obrnjena: majhni otroci, stari na primer leto in pol, ki jim življenje upravljajo želje, upravljajo svojo mamo, mama pa upravlja še z očetom. V bistvu otrokove želje vodijo družino in tako imamo neko univerzalno simbiozo. Normalen otrok je trmast in ko vidite v parku drugega otroka, ki posluša svoje starše, vi ne veste, kaj se dogaja pri njih doma, niste videli, kako starši pridejo do tega. Nekateri starši pravijo: ja, ja, blagor njim, rodili so poslušnega otroka. Ne, to je nekaj, kar se doseže. Normalno, v tem ni treba pretiravati. Če otroku izkazujemo ljubezen, zahtevamo disciplino, ga racionalno kaznujemo, kadar je potrebno, bomo dosegli, da se otrok podredi na nek zdrav način.«

Jeza

Težave pri vzgoji so lahko siloviti izbruhi jeze. Ti se pojavijo, kadar so otroci utrujeni, lačni ali onemogočeni in svojih čustev še ne znajo izraziti z besedami. Jeza predstavlja čustvo, ki zahteva posebno skrb, saj lahko postane nevarna, če vodi k nasilnemu in destruktivnemu vedenju. Otroku razložite, da je vsak človek kdaj jezen in slabe volje ter mu pomagajte prepoznati svojo jezo, jo primerno izraziti in premagati. Z otrokom se pogovorite o možnostih izražanja svoje jeze:Jeza

  • Pogovor: otroka spodbujajte, da glasno reče: »Jezen sem!«, naj ne bo kaznovan, če bo jasno izrazil svoje čustvo jeze.
  • Pogovor z lutko: lutka naj otroku pripoveduje o dogodku, ki jo je zelo ujezil, otrok pa naj ji predlaga, kaj naj stori; vlogi lahko tudi obrnete, pri čemer lutka predstavlja »svetovalca za jezo«.
  • Možnosti za dejavno igro: za otroka je zelo pomembna igra na prostem (tek, skakanje, vpitje, plezanje, kolesarjenje), ki krepi psihično energijo in pomaga sproščati napetost.
  • Kotiček za jezo: določite poseben prostor, kamor se otrok lahko umakne in na primeren način izrazi svojo jezo. V tem kotičku naj bodo različni materiali in predmeti, ki pomagajo, da se otroci soočijo in spoprimejo s svojim čustvom: predmeti, po katerih otrok lahko tolče (les, vreča za jezo); materiali, ki pomirjajo (voda, glina); umetniški materiali (tempera barvice, flomastri, kolaž, lepilo, papir); tarča, v katero lahko mečejo žogice; plišaste igrače, h katerim se lahko stisnejo in jim zaupajo težave.

Kako otroka naučiti sočutja

Otroci z visoko razvito čustveno inteligenco so srečnejši, zaupljivejši in uspešnejši v šoli. Pomembno je, da se že na otrokov jok odzivate s pozornostjo in ljubeznijo ter se potrudite razumeti, kaj vam s tem želi povedati. Otroku poudarjajte, da so izkušnje drugih podobne njegovim, bodite zgled ljubeznivega vedenja, spodbujajte otroka, naj premišljuje, kako se počutijo drugi, otroka naučite, da človeka nikoli ne sme soditi samo po zunanjem videzu.

Kako otroka naučiti notranje discipline

Pokažite mu, kaj je naredil narobe. Pri tem ga ne kaznujte, temveč mu nakažite različne načine njegovega razreševanja in mu dajte možnost, da problem razreši sam. Tako bo ostalo nedotaknjeno tudi otrokovo osebno dostojanstvo. Pomembno je, da otroka s svojimi besedami, dejanji in mimiko usmerjate in ne nadzorujete. Na primer, pred odhodom k teti se z otrokom pogovorite, kakšno vedenje pričakujete od njega na obisku, pomagajte mu izbrati tudi nekaj igrač ali knjig, ki jih bo lahko odnesel s sabo. Na obisku ga večkrat spomnite, kako se mora vesti. Če postane preveč razposajen, stopite k njemu, ga pomirite in se skupaj z njim za nekaj minut mirno igrajte. Narobe bi bilo, če bi otroka zaradi razposajenega obnašanja na obisku kaznovali z udarcem ali drugo kaznijo, saj bi s tem le poglobili svoj nadzor nad njim.

Razvajenost

Družinski terapevt Jesper Juul razlaga: »Edini način, kako razvadiš otroka, je, če mu daš preveč stvari, ki jih resnično ne potrebuje. Ne moreš razvaditi otroka, če se z njim igraš štiriindvajset ur na dan. Ne moreš razvaditi otroka, če ga vzameš s seboj na počitnice, v muzej ali kamorkoli drugam. Le, če mu začneš dajati to, kar hoče ves čas, pride do tega, da otroci ne poznajo razlike med tem, kaj hočejo in kaj potrebujejo. In če starši mislijo, da je to, kar hočejo, to, kar potrebujejo, potem jim bodo dali vse, kar hočejo. Potem to postane otrokovo razumevanje ljubezni. To je ljubezen. Vse, kar hočem, mi bosta mama ali oče dala, ker me imata rada.«

Razvajen otrok je ranljiv, neodporen, netoleranten, nesamostojen, mehkužen, ne more vzpostaviti zdravih socialnih stikov v okolju, ni zmožen napora, ne zna se podrejati skupnim pravilom, postane zasvojen z željo po čedalje več pozornosti, navadi se na sprejemanje pretirane naklonjenosti, vsako razočaranje doživlja kot krivico in reagira nasilno ali z zapiranjem vase. Pri tem ni problem v sami količini, koliko otroku nudimo, temveč, kako dajemo in kako mu izkazujemo ljubezen. Za razvajanje je značilno, da starši otroka poveličujejo, precenjujejo, pripisujejo mu vse popolnosti in prikrivajo njegove pomanjkljivosti, zato je prikrajšan za razvoj obrambnih sposobnosti proti fizičnim nevarnostim okolja.  

Ali je moj otrok hiperaktiven

Otroci plezajo po ograji
Otroci plezajo po ograji

Hiperaktivni otroci ali otroci s hiperkinetičnim sindromom (HKS) vzbujajo pozornost v družbi, saj so nemirni, ne morejo se prilagoditi drugim, imajo motnje v odnosih z drugimi, pojavljajo se vedenjski problemi, kasneje tudi učne težave. Značilni simptomi hiperkinetične motnje:

  • Znamenja se pojavijo v prvih petih letih in ponavadi trajajo ves čas šolanja, včasih celo do dobe odraslosti.
  • Otrok je motorično nemiren, nepredvidljiv, impulziven in ima motnje pozornosti.
  • Primanjkuje mu vztrajnosti pri nalogah, ki zahtevajo dolgotrajno pozornost in zbranost.
  • Otrok hitro menjava svoje dejavnosti in nepredvidljivo prehaja iz ene v drugo (pri tem ne dokonča prve).
  • Otroku primanjkuje sposobnosti za usmerjanje gibalne dejavnosti; pojavlja se preobilna gibalna dejavnost, kar se kaže z nenehnim tekanjem sem in tja, vstajanjem, menjavanjem prostora, nečitljivo pisavo (»čačke«) in težavami pri risanju ali barvanju.
  • Primarnim motnjam se pridružijo še sekundarne motnje: nagibanje k nesrečam, kršenje pravil (ker jih ne razumejo ali pa se jih ne morejo držati), pomanjkanje distance in konflikti z vrstniki.
  • Hiperkinetične motnje so pri dečkih štiri do petkrat pogostejše kot pri deklicah.

Nasveti za starše hiperaktivnega otroka

  • Motnje vedenja se bodo okrepile, ko se za otroka povečajo zahteve okolja, zato otroku podajajte jasna in enostavna navodila.
  • Otrok potrebuje nadzor in neposredno povratno informacijo, s čimer mu pomagate izboljšati lasten nadzor in preprečiti impulzivne reakcije.
  • Otroku zagotovite dovolj gibanja in igre.
  • Pri pogovoru imejte z otrokom čim več očesnega stika; ponovite vprašanje, da se prepričate, če je razumel navodila, drugače se izogibajte ponavljanju.
  • Poskušajte se čim bolj mirno odzvati na otrokovo vedenje, saj mu boste le tako pomagali k zmanjšanju lastne razburjenosti.
  • Malo karanja. Majhne vedenjske napake je treba prezreti.
  • Poskrbite za rednost, otroku določite redne obveznosti ali dejavnosti.
    Mamica in njen otrok
    Mamica in njen otrok
  • Kljub odklanjanju telesnega stika je za otroka pomembna telesna bližina (pri igri ga držite v naročju, vodite roke in dlani).
  • Zavedajte se, da vaš otrok ni hudoben ali slabo vzgojen, temveč samo naporen in težavnejši, zato se morate z njim bolj ukvarjati in je vaša vzgojna naloge težja.
  • Otrok potrebuje vaše potrpljenje in ljubezen.
  • Zavedajte se, da ima otrok tudi veliko pozitivnih lastnosti: otrok je vesel, optimističen, živahen, ustvarjalen, ima smisel za humor, domišljijo, je vedno pripravljen pomagati, je skrben in ima dober občutek za orientacijo.
  • Pri težjih oblikah hiperkinetičnega sindroma je učinkovita tudi terapija s psihostimulansi, ki otroka umiri, poveča njegovo učinkovitost pri učenju in zmanjša impulzivne reakcije.
9 nasvetov otroka odraslim
  • Ne razvajaj me, saj dobro vem, da ne morem dobiti vsega!
  • Ne boj se odločnosti, tako vsaj vem, pri čem sem!
  • Ne spreminjaj svojih odločitev!
  • Ne poskušaj mi pridigati!
  • Ne nergaj!
  • Ne dvomi o moji poštenosti!
  • Naj te ne skrbi, če imaš premalo časa zame, pomembneje je, kako prebijeva skupni čas!
  • Pomisli: več me nauči vzornik kot kritik.
  • Ne ščiti me pred posledicami, saj moram zbrati izkušnje!

Viri: Coloroso, B.: Otroci so tega vredni. Notranja disciplina – največ, kar lahko damo otroku; Žgavc, D.: Vzgajam samostojnega in odgovornega otroka. Učinkoviti pristopi k otrokom od 2. do 10. leta starosti; Mason, D., Jensen, G., Ryzewicz, C.: Trmoglav otrok. Kako obvladovati izbruhe otroške togote; Sears, W., Sears, M., 2004. Uspešen otrok; Miller, K., 2000: Otrok v stiski; Žorž, B., 2002: Razvajenost, rak sodobne vzgoje; Passolt, M., 1997: Hiperaktiven otrok: psihomotorična terapija.

Sodelujoči strokovnjaki:

dr. Zoran Milivojević

http://milivojevic.info/

transakcijski analitičar in psihoterapevt

Prejmite redne uporabne informacije za vašega otroka Brezplačno.

NAPIŠITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here