Najpogostejše skrbi mamic glede spanja dojenčka so povsem normalne. Naprimer da se novorojenček zbuja pogosto, saj se zbuja iz več razlogov: zaradi potrebe po hrani ali po bližini, lahko ima zdravstvene težave, ali pa so krivi razvojni poskoki. Tu lahko prištejemo še spalne asociacije, brez katerih otrok težko zaspi nazaj.
Najpogostejše skrbi mamic glede spanja dojenčka
Zbujanje ponoči
Če se otrok ponoči zbuja zelo pogosto ali ima nočne faze budnosti, je možnih več razlogov:
- Imel je preveč spanca čez dan, in je ponoči že naspan. Temu se lahko izognete tako, da ga čez dan ne pustite spati dlje kot 3 ure skupaj.
- Če menite, da podnevi ne spi veliko (ali dovolj), je lahko tudi to eden izmed razlogov. Takrat se v otrokovem telesu začne izločati stresni hormon kortizol, ki otroku onemogoča, da zaspi ob pravem času in poskrbi za pogosta zbujanja ponoči. Poskrbite, da bo otrok spal v ustreznih oknih budnosti.
Priporoča se, da nekaj dni izpolnjujete spalni protokol, kjer si zapisujete:
- kdaj ste začeli z uspavanjem,
- koliko časa je potreboval, da zaspi in
- koliko časa je spal.
Iz pridobljenih podatkov izračunate dnevno povprečje, ki ga za orientacijo preverite v tabeli (Spanje dojenčka glede na starost). Če je otrok dobre volje, kljub temu da spi manj od povprečja, še ni razloga za preplah.
- Če so dnevni spanci kratki(npr. 20–30 minut) se priporoča podaljševanje spancev. To pomeni, da ste, preden se otrok zbudi pripravljeni, ter mu pomagate podaljšati spalni cikel na način, na katerega ste mu pomagali zaspat. Primer: Če ste otroka uspavali v naročju, ga tik preden se zbudi (ali pa takoj, ko se zbudi) vzamete v naročje in ga poskušate uspavati nazaj.
Kdaj bo otrok prespal noč
Zbujanje je povezano z več dejavniki: z lakoto, potrebo po bližini oz. pomočjo starša pri povezovanju ciklov. Lahko so prisotni še drugi razlogi na fizični in čustveni ravni, kateri poskrbijo za morebitna zbujanja kot so rast zob, bolezen, cepljenje, uvajanje v vrtec, sprememba okolja, veliko obiskov, preveč aktivnosti čez dan itd.
Če je otrok sposoben povezovanja spalnih ciklov, skupno spanje realno traja pri starosti:
- 4–7 mesecev: 5 ur
- 8–9 mesecev: 5–8 ur
- 10–12 mesecev: 8–10 ur
- 13–36 mesecev: 10–12 ur
Znake zaspanosti delimo na:
- Zgodnje znake: obračanje glave ali telesa stran od nas, odsoten pogled, razposajenost, jeza.
- Srednje zgodnje znake: mencanje oči, rdeče obrvi in/ali oči, rdeča lica, zehanje.
- Pozne znake: jok, kričanje, iztegovanje telesa.
Nekateri dojenčki ne kažejo nobenih od teh znakov utrujenosti, ali pa jih je zelo težko prebrati. Takrat se lahko ravnate po njihovih oknih budnosti.
Kdaj otrok spi sam in kaj storiti, če noče spati sam
Svetovna zdravstvena organizacija glede spanja dojenčkov do 6. meseca starosti priporoča spanje v sobi staršev v obposteljni posteljici.
Spanje v postelji staršev se odsvetuje zaradi povečane možnosti za smrt v zibki. Na to imajo velik vpliv uživanje alkohola, močnih zdravil ali kajenje v sobi, saj starš »pod vplivom« lahko spi tako globoko, da se ne zaveda okolice in ne reagira, ko ga otrok potrebuje.
V praksi starši večkrat poročajo, da se otrok pomiri le, če spi ob njih, s sesanjem dojke, ali pa celo na mami z neposrednim stikom kože. Pri tem pazite le, da ne pride do pregretja telesa, ali da odeja ne zleze čez otrokovo glavo (nevarnost zadušitve).
Okna budnosti
Namenite pozornost oknom budnosti, saj je dober spalni pritisk odločilen, ali je otrok pripravljen na spanje. Hitro se zgodi, da starš nevede začne z uspavanjem prepozno, ko se že začne izločati stresni hormon kortizol in uspavanje je oteženo. V praksi pomeni, da starš poskuša z zibanjem, nošenjem, dojenjem in tako na koncu otrok lažje zaspi, saj takrat potrebuje več bližine in pomoči za pomiritev, čeprav to lahko traja tudi 1 do 2 spalna cikla. Tako starš čez nekaj dni sklepa – moj otrok zaspi samo na določen način.
Taka uspavanja pogosto spremlja močan jok. Ko ugotovimo primerno okno budnosti za svojega otroka (ki pa se konstantno veča), za uspavanje ni potrebno toliko pomoči ali t. i. spalnih asociacij.
Če otrok kljub temu, da mu omogočimo uspavanje ob pravem času noče zaspati sam, mu omogočimo več bližine. Ta je pomembna, da začuti varnost preko vonja, glasu, toplote ali okusa starša ter ritmičnosti (npr. ritmično bitje srca ali pri zibanju). Od 5.–6. meseca naprej se lahko počasi oddaljujemo od večih pomoči za uspavanje, saj je običajno živčni sistem takrat že zrel za to.
Večerni rituali pred spanjem
V prvih 4 mesecih večerne rutine niso tako pomembne, šele po 5. mesecu jih je smiselno vzpostaviti. Pogosto se to zgodi avtomatično. Preden daste otroka spat, zamenjate plenico, oblečete pižamo, skopate otroka, mu oblečete spalno vrečo, se pockljate … Vse to daje otroku sigurnost in signal, da je čas za spanje. Ta ritual prilagajajte otroku in njegovi starosti. Smiselno je, da je sosledje dogodkov od bolj aktivnih do mirnejših (primer: večerja, umivanje zob, preoblačenje, dojenje, mirna igra, masaža ali branje knjig, spanje). Pomembno je, da razumete, da niti ritual in dolžina le-tega ni odločilen, kako dolgo bo trajalo uspavanje in kakšna bo dolžina samega spanca.
