Najpogostejše napake, ki jih delamo starši

3
1728
Najpogostejše težave
Najpogostejše težave
Babybook Shop

Starši imejmo v mislih najpogostejše napake pri vzgoji, ki jih običajno delamo, ter jih preprečimo, predno damo otroku napačno popotnico za življenje.

Vsi naredimo napake, vsem se kdaj ne da in popustimo, če pa se te napake ponavljajo iz dneva v dan ali celo večkrat v dnevu, to vodi v neprimerno vzgojo. Pomembno pa je, da se tega zavedamo in predvsem, da se naše napake ne ponavljajo dan na dan. Še bolj pomembno pa je, da se ustrezno odzovemo na otrokova čustva in nezaželeno vedenje ter da svojega otroka spodbujamo. »Zelo pogosto se v danem trenutku niti ne vidi, da bi bilo kaj narobe. Ne zavedamo pa se dolgoročnih posledic. Čustvene, vedenjske težave, neuspehe v šoli in nizko koncentracijo, motnje hranjenja, anksioznosti, nizko samopodobo in samozavest ter slabe medosebne odnose žal predvidimo težje, a so na žalost zelo pogosti,« pravi Lea Beznik, univ. dipl. psih.

Pretirano popuščanje

Najpogostejše napake, ki so opazne v zadnjem času, so »pretirano popuščanje, ko otrok prevzame kontrolo nad našim življenjem, nedoslednost, neustrezno postavljene meje,  neustrezno odzivanje na otrokova čustva in nezaželeno vedenje.« Pri tem je treba izpostaviti, da se morata starša dogovoriti o načinu vzgoje, pravilih in mejah, in »tega naj bi se oba dosledno držala, saj bo v nasprotnem primeru to otrok znal izkoriščati in se učil manipulativnega vedenja,« dodaja Lea Beznik iz Centra za svetovanje in usmerjanje otrok, mladostnikov in staršev.

»Instant-starši«

Starši delamo napake, ker želimo problem rešiti takoj, tisti hip – kratkoročno, npr. ko otrok v trgovini krči, mu zaradi nelagodja, sramu, da bi čim prej prenehal s kričanjem, kupimo, kar zahteva. V danem trenutku sicer rešimo situacijo, a kaj to pomeni za jutri? Otrok bi naslednjič zopet kričal, dokler ne bo dosegel svojega. Otroka se moramo naučiti tudi poslušati, mu dovoliti, da izrazi svoje mnenje, svoja čustva, kljub temu, če ne razmišlja pravilno. Dovolimo mu, da pove svoje, ga ne zatrimo takoj in šele, ko pove svoje želje, mu razložimo, kaj je pravilno in predvsem kako.

Odzivanje na otrokova čustva in vedenje

Otrok in mama
Otrok in mama

»Starši zelo težko vidimo, da je naš otrok žalosten ali prizadet, in želimo ta čustva nekako ublažiti ali zanikati. Pogosto se zgodi, da starši otroku kar ne pustijo, da bi izrazil čustva, ampak ga takoj tolažijo, se jezijo, se norčujejo ali mu takoj ugodijo.« Primer: ko si otrok skuša zapeti zadrgo in mu ne gre, prihitimo k njemu in mu jo sami zapnemo, namesto da bi ga naučili, mu pokazali. »Otroci čustev ne znajo poimenovati, zato jih pokažejo (tako kot smo ga učili reči avto, ga moramo naučiti poimenovanja čustev – jeza, žalost ipd.). Otroci se ne znajo umiriti, tehnike samoobvladovanja se morajo naučiti – umirjeno dihanje, sproščanje napetosti.« Pomembno je, da sprejmemo otrokova čustva, mu pustimo, da jih izrazi in se jih nauči obvladovati. Prav je, da otrok pokaže jezo oziroma žalost, ko mu nekaj ne uspe. Vendar moramo starši ustrezno odreagirati, pomiriti otroka, mu dovoliti, da vdihne in izdihne zrak in ponovno poskusi.

Anksioznost otroka

Anksioznost pomeni močan neutemeljen strah. »Noben otrok ne gre skozi obdobje otroštva, ne da bi se srečal z nekaterimi strahovi, pa naj bo bolj plah ali zelo družaben. Pomemben je odziv staršev na otrokove strahove. Ni primerno, da se izogibamo situacijam, pred katerimi ima otrok strahove, npr. otrok se boji psov, zato gremo par ulic naokoli, da ne bi med potjo srečal psa. Bolje bi bilo, da bi z otrokom šli v okolje, kjer so otroci s psi, in pokažemo, kako naj se s strahom sooči. Če želimo otroka obvarovati pred vsemi stiskami in strahovi, mu dolgoročno delamo škodo, saj preprečujemo, da bi se njegovi možgani prilagodili izzivom okolja.Neustrezen odziv staršev lahko vodi v razvoj anksioznosti,« pravi Lea Beznik.

Spodbujanje dobre samopodobe in samozavesti

Razvoj otroka je začrtan in tega ne moremo spremeniti. Ko je razvojno dozorel, bo lahko lulal v kahlico, jedel sam itd. Tega ne moremo prehitevati. Otroku moramo dovoliti, da se razvija s svojim tempom, zato moramo biti potrpežljivi. Vendar pa lahko starši otroka spodbujamo, ko vidimo, da je za neko nalogo razvojno sposoben, in ga pohvalimo, ko npr. skuša sam jesti, gre na kahlico itd. Otroka spodbujamo pri stvareh, ki jih zmore sam, npr. popravljanje igrač.

»Ne pospravljajmo igrač namesto otroka, ampak skupaj z otrokom, saj  za otroka to ni breme, ampak lahko celo nekaj prijetnega. Če bomo pospravljali vsak dan namesto njega, čez nekaj mesecev ne bomo mogli otroka navaditi nasprotno, ker bo kaj hitro zaznal, da vi opravljate njegovo delo.«

Prav je, da otroka pohvalimo, mu povemo, da smo ponovni na njega, ker je pospravil igrače, si sam umil zobke itd. Vendar pa moramo paziti, da niso vse pohvale enake, temveč so primerne težavnosti naloge. »Če opravi nekaj, kar je zmerno težko za njegovo starost, naj bo deležen zmerne pohvale. Izjemne pohvale naj bo deležen takrat, kadar naredi nekaj izjemnega in neobičajnega zanj.« Ko otrok naredi napako, ne kričite nanj, ker bo razumel, da je on problem, ne pa, da ima problem. Pomembno je, da skupaj z njim poiščete rešitev, mu razložite, kaj dana situacija pomeni. »Prav tako ni ustrezno opravičevanje in prevzemanje krivde ter ponujanje pomoči in tolaženje, kadar otrok naredi napako. S tem otroku sporočamo, da bomo mi poskrbeli zanj, da on tega ne zmore ter da je za napako kriv nekdo drug.

Doslednost in meje

»Vsak otrok, pa tudi odrasli, testiramo meje, preverjamo kako veliko je naše ozemlje, do kam smemo in kaj ni več dovoljeno. Ko je otrok neubogljiv, neposlušen, ko gre po naših merilih predaleč, je prav, da ga zaustavimo, mu povemo, da je prestopil mejo in če je potrebno, je temu primerno kaznovan. Pravilna uporaba kazni je težka in zahteva dosledno ukrepanje. Kaznovanje deluje, vendar ga je težko učinkovito uporabljati. Dobre kazni se ne uporabljajo pogosto. Če moramo neko kazen uporabiti večkrat v dnevu za preprečevanje istega vedenja, potem ta kazen ni dobra.«

Nagrade/kazni

Otroku zelo veliko pomeni objem, iskrena zahvala, celo izraz veselja na starševem obrazu in  besedna pohvala. Prav tako pa je vsak otrok vesel materialne pohvale. Prav bi bilo, da otroku nagrado ali kazen napovemo ali pa ga z njo presenetimo, npr. ko otrok pospravi igrače, ga pohvalimo in mu povemo, da ker je pospravil igrače, gre lahko na igrišče. Vendar starši velikokrat namesto nagrade otroka skušamo podkupiti. Podkupovanje pomeni, da otroku obljubimo njemu prijetno stvar, ker po več prošnjah nečesa še vedno noče narediti, npr. ko dalj časa od otroka zahtevamo, da pospravi igrače, a jih ne. In mu nato šele ponudimo nagrado, npr. če pa le pospraviš igrače, greš na igrišče.

Neizpolnjevanje obljub

Večina otrok pokaže, da so žalostni, jezni, ker starši ne izpolnijo obljube, ki so jo dali, npr. v soboto bomo šli na izlet. So pa otroci, ki razočaranja, jeze, žalosti ne pokažejo, temveč se zaprejo vase, starši pa mislimo, da otroka neizpolnjena obljuba ni prizadela. Vsakega otroka neizpolnjena obljuba prizadene, kar se bo verjetno pokazalo kasneje, npr. otrok ne bo zaupal staršem.

Primerjanje otroka z ostalimiotroki_bazar

Neprimerno je primerjati svojega otroka z ostalimi, češ da je sosedov otrok bolj priden kot vaš. Kako pa bi bilo vam, če bi vas partner primerjal s sosedo ali sodelavko, bi bili zato boljši, bi vas to spodbudilo? Nikakor. »S primerjanjem lahko pri marsikaterem otroku zatremo lastnosti, ki so dragocene in za njega izjemne, saj bo mislil, da niso v redu, ker niso take kot pri sosedovem otroku. Prav tako je zelo neprimerno primerjanje med sorojenci, saj so si vsi otroci med seboj različni in malo verjetno je, da si bosta bratec in sestrica v vseh pogledih podobna.«

Sporočila JAZ – TI

Sporočila jaz nam povedo, kakšno je naše stališče in občutje v določen situaciji, medtem ko je sporočilo ti po domače povedano ukaz. Pomembno je, da otroku povemo, kako se mi počutimo ob kakšni stvari, seveda pa je prav, da tudi jasno in neposredno povemo, s t. i. ti-sporočilom, kaj od njega pričakujemo. Otrok se mora tega, kaj od njega pričakujemo, še naučiti, npr. žalostna sem, ker nisi pospravil igrač, vesela, bi bila, če jih pospraviš.

 

Viri: Coloroso, B.: Otroci so tega vredni. Notranja disciplina – največ, kar lahko damo otroku; Žgavc, D.: Vzgajam samostojnega in odgovornega otroka. Učinkoviti pristopi k otrokom od 2. do 10. leta starosti; Mason, D., Jensen, G., Ryzewicz, C.: Trmoglav otrok. Kako obvladovati izbruhe otroške togote; Sears, W., Sears, M., 2004. Uspešen otrok; Miller, K., 2000: Otrok v stiski; Žorž, B., 2002: Razvajenost, rak sodobne vzgoje; Passolt, M., 1997: Hiperaktiven otrok: psihomotorična terapija.

DELI

Sodelujoči strokovnjaki:

Lea Beznik

http://www.platea.si/

univ. dipl. psihologinja

Prejmite redne uporabne informacije za vašega otroka Brezplačno.

3 KOMENTARJI

  1. Tudi mene to resnično zanima! Stalno se govori o tem kako se otrok ne tepe. S tem se seveda strinjam! Ampak ko se pogovarjam z drugimi starši, pravijo, da malo po ritki vseeno včasih dobijo, ker drugače ne ubogajo. To je pa še vedno sprejemljivo?

  2. Biba, me zanima kaj bi rekli strokovnjaki. Mislim, da vsi starši se med seboj strinjamo, da včasih je le potrebno (saj ne gre za ne vem kakšen udarec, le toliko, da otrok ve, da je nekaj nareidl narobe). Me pa zanima, psihologi in drugi vzgajajo svoje otroke.

NAPIŠITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here